Tiskane izdaje
»Želja je razpoka,« je uvodni stavek dela Na/pol Jasmina B. Freliha, za katero je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljši prvenec. Ta stavek lahko razumemo kot šifro za branje tripartitne pripovedi, ki se odvija nekaj desetletij v prihodnosti.
Frelihova vizija prihodnosti je precej mračna. Izvemo, da je nekoč prenasičenost z informacijami pripeljala do Velike kakofonije, točke absolutnega kaosa, ki ji je sledil Veliki rez, preureditev svetovnega sistema z oblikovanjem novih centrov moči.
Ideja reza in razpoke torej definira ustroj sveta in obenem tudi tisto, kar tako ali drugače zadeva tri glavne junake. Kot omenjeno, roman prepleta tri dele: Palača palačink govori o Evanu, gledališkem režiserju, ki na Japonskem – prevladujočem centru moči – pripravlja predstavo. Njegov svet je svet telesnih in psihičnih muk, ki jih prepleta z raznimi užitki, od seksa do drog. Očitno je, da je kot subjekt zlomljen in da v svojem početju ne najde zadovoljitve. Skozi pripoved se izkaže, da je Evan za veliko karierno priložnost na Japonskem žrtvoval svojo ljubezen – od tod razpoka in potreba, da jo zapolni.
Druga pripovedna linija se imenuje Abraham!. Glavni lik je Kras Volk, politik, ki je ravnokar izgubil na volitvah. Zdaj nekje v Sloveniji praznuje petdesetletnico v objemu družine. Avtor se posveti portretu družinskih članov, ta del je nekakšna upodobitev in razčlenitev družinskega univerzuma, v katerem njegov poglavar Kras izgublja nadzor – na ravni naracije se to kaže v farsičnih, grotesknih epizodah iz družinskega življenja, zaradi česar se tudi te pripovedne linije drži nekaj tesnobnega, nepredirljivega, mračnega.
Poetrylitics, tretja linija zgodbe, govori o pesnici Zoji, ki uživa svetovno slavo, živi pa v ZDA in se podaja na javni nastop v New York, ki je po novi ureditvi sveta ugasla metropola, polna obupa in nasilja. Tu je pripoved zelo fragmentirana – pot na nastop se meša s pesničinimi spomini na preteklost; avtor meša notranji glas pesnice z drugimi glasovi, za katere ni vseskozi jasno, komu pripadajo, so glasovi brez nosilca, brez subjekta.
Tri zgodbe omenjenih junakov se po stilu razlikujejo. Kritiki vidijo največjo odliko romana v obvladovanju tridelne strukture, izbrušenem jeziku ter izvirni domišljijski kreaciji svetov.
Ideja prekinitve
Skozi večji del romana omenjene tri zgodbe druži ideja, ki jo sugerira že naslov Na/pol. Idejo prekinitve, nezaključenosti, najdemo tudi na formalni ravni romana: stavki ostajajo nedokončani, misli so nedovršene. Če torej najdemo rez in razpoko na ravni sistema in posameznikov, je rez »na-pol« vpisan v način pripovedovanja.
Takšna nalašč prekinjena, fragmentirana pripoved daje romanu poseben tempo in dinamičnost. K vtisu hitrega prehajanja, menjavanja ravni pripovedi, prispevajo tudi avtorjeva številna opažanja in reference. Najprej gre za odmeve in reminiscence na literate (predvsem 20. stoletja), izstopajo tudi reference na svet teorije; uvodni stavek aludira na lacanovsko psihoanalizo, plastenje zgodbe in linij, glasov in žanrov nemara odseva deleuzovsko teorijo, eden od junakov v knjigi – Adorcuse – pa je seveda svojevrsten, torej tudi rahlo absurden, poklon frankfurtski šoli (zgostitev dveh imen: Adorno in Marcuse).
Podobnih aluzij, ki kažejo na avtorjevo razvejano poznavanje umetnosti, literature, teorije, je še precej. K občutku gibljivosti in večplastnosti pripovedi prispeva tudi preizkušanje žanra: iz absurdnega v komično ali cinično, iz banalnih dejanj ali besed do metafizičnih uvidov.
Poskus zakrpanja oziroma šiva najdemo v sklepnem poglavju, naslovljenem X, v katerem se usode doslej ločenih junakov združijo, ko vsak od njih dobi letalsko vozovnico za Šiv. Tu avtor vzame zgodbo v »svoje roke«, njegov glas pripelje roman do nejasnega konca. Mesto Šiv ni točka, ki bi zacelila zgodbo treh junakov, jo pripeljala do jasnega konca, ni točka pojasnila in razumevanja, ampak je prej zaznamek rane, ki je v subjektu in sistemu večna, neodpravljiva.
