Gigantski načrt Marka Uršiča

Filozofi in kozmologi imajo vsaj eno skupno lastnost: v glavnem se ne zmenijo kaj prida drug za drugega. Ko se je Marko Uršič v tretjem (jesenskem) delu tetralogije o štirih časih, ki jo je naslovil Daljna bližina neba, lotil razlage nečesa, kar dve besedi opišeta kot filozofsko kozmologijo, si je naložil izdatno breme. Tistemu, ki se na Slovenskem spravi s filozofskim premislekom bralstvu pojasnjevati sodobno kozmologijo, ne zadošča znanje. 
Z založnikom potrebujeta še precej poguma.

Izbira ustrezne metode in upoštevanje racionalnega mišljenja sta bili avtorjevi prvi vodili. Odločil se je za sedem osnovnih načel, brez katerih si mišljenje ne zasluži omenjenega pridevnika: jasnost in razločnost, zadosten razlog, neprotislovnost, sistematičnost, enostavnost, upravičenost posplošitve in skladnost 
z dejstvi. Tako opremljen se je profesor filozofije narave na ljubljanski filozofski fakulteti lotil dela.

Knjiga (Daljna bližina neba, človek in kozmos. Štirje časi. Jesen; Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 700 str., 49,69 evra) obsega enajst seminarjev, ki jih prekinjajo pogovori štirih oseb, sicer stalnih spremljevalk Uršičeve tetralogije. Pogovarjajo se Angel, Bruno, Marija in Janez. Pomembnost vloge, ki jo imajo omenjeni liki, kakor tudi vrstni red, po katerem jih avtor na začetku predstavi, se spreminja. Tako kot letni časi. V Pomladi (2002) je Janez študent filozofije, Marija dobra gospa, Bruno modroslovec in Angel dušni pastir. V prvem delu Poletja (2004), ki je posvečen renesančni lepoti, v osrednjih vlogah nastopata le Marija (kot umetniška duša) in Bruno (kot podeželski svetovljan), v drugem delu, izšel je dve leti za prvim, pa je v ospredju nočni gost Angel, medtem ko mladega moža Janeza tako rekoč ni. Tokrat sta v ospredju Bruno, ki je v Jeseni postal mojster, in njegov vajenec Janez, anima Marija ter posebnež Angel pa skladno z vlogama dopolnjujeta­ pogovore.

Ko zapiše misel, je že drugi

Kdaj profesor filozofije Marko Uršič, ki živi na Krasu in predava v Ljubljani, hkrati pa je filozofski in literarni subjekt vseh letnih časov, postane mojster Bruno, ni povsem jasno niti avtorju. Zapisane misli ga namreč spremenijo do te mere, da je »vselej in neizogibno že drugi«, ki ga ni mogoče povsem enačiti s »človekom, ki piše in bere tu in zdaj«. Da je za modrovanje dialog najbolj primerna oblika, so vedeli že stari Grki.

Pogovori, ki sledijo tematsko zaključenim poglavjem seminarjem, utegnejo koga sprva celo motiti. Po nizanju zapletenih znanstvenih teorij in dognanj, začinjenih z izdatno mero filozofije, bralec težko preskoči v spokojno kraško okolje, kjer potekajo. Toliko bolj, če je Daljna bližina neba prvo srečanje z Uršičevim gigantskim projektom (doslej je izšlo že skoraj dva tisoč strani). V tem primeru kaže upoštevati avtorjev nasvet, kako je mogoče knjigo brati: v običajnem zaporedju poglavij, kot posamezne dele celote, ali kakor se pač bralcu zahoče. K pogovorom, ki so včasih dobrodošla poenostavitev zahtevnejšega seminarja, drugič pa povsem oseben pogled na opisano temo, se bo lahko vrnil pozneje.

Varni svet 
evklidovske geometrije

Tisti, ki se mu je uspelo v enem samem zamahu prebiti skozi peti (najobsežnejši) seminar Celota, si zasluži priznanje. Kdo si v mislih lahko, denimo, nariše Susskindovo kozmološko pokrajino v vsej matematični večdimenzionalnosti ali z lahkoto preskakuje iz opisov inflacijskega modela vesolja na cikličnega, se s Paulom Daviesom in avtorjem odpravi na iskanje nekakšne tretje poti (med ateizmom in teizmom) v sodobni kozmologiji ter si spotoma zastavi še vprašanje, ali niso nemara preteklost, sedanjost in prihodnost vselej že tu in zdaj?

Čeprav je Nikolaj Kopernik modri planet že davno nagnal iz središča vesolja, Sonce za nas na Zemlji še danes vztrajno – zahaja. Saj vemo, da zvezda, ki nam omogoča življenje, v resnici miruje. Ampak kaj, ko sonce pred našimi očmi izgine za goro ali pade v morje, mi pa nimamo niti najmanjšega občutka, da bi Zemlja drvela okoli njega. Od objave splošne teorije relativnosti bo kmalu preteklo stoletje, vendar se človek v teh letih še ni navadil na pojem, kot je ukrivljenost prostora časa. Svet kvantne fizike mu ostaja nedoumljiv in še vedno se najbolje počuti v svetu evklidovske geometrije. Kaj naj sploh počne 
s tako pričakovano in napovedovano teorijo vsega, tudi če jo bodo kdaj odkrili? »Celo svetovna enačba, ki bi odslikavala vse bivajoče, tako, da bi se v enačbah sistema pojavil tudi njegov opazovalec, bi še vedno predpostavljala fizika, ki kot ta, ki računa, ni vštet v račun. Fizika, ki bi se sama izračunala in bi bila svoj lastni račun, bi bila protislovna,« lahko skupaj z avtorjem ponovimo za Hansom Georgom Gadamerjem. Prav zato, pravi Uršič, ostaja premišljevanje o teh večnih vprašanjih 
v domeni duhovnosti: filozofije, ­religije, umetnosti ...


Nepredstavljive 
razsežnosti vesolja

Nedvomno bi bil Immanuel Kant danes navdušen nad spoznanji znanstvenikov, ki preučujejo vesolje. Enoznačnega odgovora na njegovo slovito kozmološko antinomijo pa kljub temu ne bi dobil. Je že tako, da zdaj res vsak gimnazijec bolje pozna geometrijo, kakor sta jo Pitagora ali Evklid, po drugi strani pa bi se lahko Platon in Aristotel brez posebnih težav vključila v vsako sodobno filozofsko debato, kot je dejal Isaiah Berlin. Tako za nekatere še vedno bolj drži Kantova teza, da je vesolje v času in prostoru omejeno. Drugi pa se priklanjajo antitezi, češ da nima začetka v času in meja v prostoru, temveč je neskončno.

S stališča duha res ni pomembno, ali je vesolje končno ali neskončno, saj je duh »manjši od atoma in večji od galaksije«, kot pravi mojster Bruno. V vsakem primeru je za človeka preveliko, da bi si ga sploh lahko zares predstavljal. Morda je eno samo, morda jih je več, celo nešteto. 
Že pred nepredstavljivo veličino enega samega bo človek vselej ostal enako neznaten in nebogljen. Navsezadnje tudi sodobni kozmologi vidijo v vesolje le toliko, kolikor seže pogled njihovega najmočnejšega vesoljskega teleskopa. Zdaj pa si skušajmo predstavljati časovni radij tako imenovane Hubblove sfere, ki sega že prek 13 milijard svetlobnih let, z desetinami milijard galaksij, od katerih ima vsaka v povprečju po sto milijard zvezd ...

Vesolje ne more 
biti le naključje

Kje naj torej iščemo smisel narave in vesolja? V duhu, pravi Uršič v zadnjem seminarju. »Vrnitev duha v naravo ni le spoznavna maksima, ampak je najbrž nujni pogoj, da preživimo kot prebivalci tega planeta. V tem smislu naj bo kozmologija (in filozofija narave nasploh) obenem tudi etika.« Eden izmed ključnih dejavnikov, ki že zdaj odloča o duhu prihodnosti, je prav vloga zavesti 
v sodobnem svetu, kulturi in naravi,­ je prepričan Uršič.

Pri ukvarjanju z enigmo zavesti filozofi zadnjih nekaj desetletij niso sami. Pridružili so se jim še evolucijski biologi, nevrologi, psihologi, informatiki, fiziki in kozmologi. Misel, da imajo osnovni fizični gradniki vesolja tudi mentalne lastnosti, je dovolj velik izziv za vse. Teze evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa, da smo ljudje še najbolj podobni strojem, ki omogočajo preživetje genom, Uršič ne more sprejeti. Še najbolj ga prepriča fizik Paul Davies. Čeprav ni religiozen, vsaj ne v konvencionalnem pomenu, zanj vesolje ni kar neko naključje. »To ne pomeni, da trdim, da smo mi namen vesolja, da vesolje obstaja za nas. Daleč od tega. Prepričan pa sem, da smo mi, človeška bitja, zelo temeljno vgrajeni v shemo stvari,« pravi Davies. Uršič pa prikimava.

Da vesolje za nastanek ni potrebovalo stvarnika, ni edino sporočilo, ki nam ga je lani poslal eden najbolj slavnih kozmologov na svetu Stephen Hawking v knjigi Veliki načrt (The Grand Design). Povedal je tudi, da je filozofija – mrtva. Filozofi se ob tem niso pretirano vznemirili. Mar ni že Étienne Gilson povedal, da filozofija na koncu vselej pokoplje svoje grobarje?

Marko Uršič nam skuša v Daljni bližini neba pokazati, da si filozofija in kozmologija le nista tako daleč vsaksebi, kot navadno mislimo. Ker pri tem ne uporablja zapletenih in težko razumljivih filozofskih izrazov, jezik kozmologije pa skuša kar najbolj poenostaviti in vmes vpleta še literaturo v obliki dialoga, ni presenetljivo, da o njegovi knjigi že vse od izida molčijo tako filozofi kot kozmologi. Kljub dejstvu, da se takšnega projekta na Slovenskem ni lotil še nihče, filozofov in kozmologov pa tudi ni tako malo.