Gitandžali ali Darovanjke za vse ljudi

Najslavnejši Indijec, Bengalec Rabindranath Tagore je Nobelovo nagrado za književnost prejel 10. decembra­ 1913. Dobil jo je za pesniške misli, objavljene v drobni knjigi­ Gitandžali, ki jih je, kakor je pisalo v utemeljitvi, »sam prelil v angleščino in z njimi obogatil zahodno literaturo«. Ne samo da nagrade ni prejel osebno, še več, veliko čast je izročil domovini, »ki je zaslužna za to, da je Evropa znala ceniti, kar je napisal«.

V trenutku je postal pesnik sveta ali, kot rečejo Bengalci, visva kabi – svetovni pesnik. »Prehitel« ni le znanih in uveljavljenih kandidatov Anglije in Francije, Thomasa Hardyja in Anatola Francea, marveč tudi pesnika in pisatelja Petra Roseggerja z avstrijske Štajerske, kar je bilo leta 1913 slovenskim kulturnim krogom izjemno ljubo.

Tagore je, kakor nihče drug od dosedanjih lavreatov, tesno povezan z umetniško senzibilnostjo vsaj treh slovenskih pesnikov: Srečka Kosovela, Alojza Gradnika in Janeza Ovsca, ker pa so bile pesmi vrsto let vključene v obvezno šolsko lektiro, smo se z njegovo poezijo srečevali vsi Slovenci. Če rečemo s Srečkom Kosovelom, je Tagore vse potencialne pesniške duše učil, »da poezija ni igrača in umetnost ne – šport«, marveč način, kot se je izrazil Tagore, kako »s poezijo iz tujca ­narediti brata«.

Proti nacionalističnemu ekstremizmu

Gitandžali ali Darovanjke ali Žrtveni spevi so pesmi, ki jih pesnik s petjem daruje tistemu, komur so vse tradicije sveta nadele ime bog. Tagore je tako naslovil najprej svojo bengalsko knjigo, kasneje pa je enako poimenoval knjigo, ki jo je sestavil iz svojih devetih bengalskih knjig in jo začel prevajati leta 1912 med plovbo v Anglijo. Prav to angleško knjigo je nagradila švedska Kraljeva akademija.

Kakor je vsak močen pesnik v nekem trenutku sit rojakov, ker med njimi ne najde nikogar, ki bi razumel globino in širino njegovih stališč in bil sopotnik na potovanjih njegovega srca, tako jih je imel čez glavo tudi razumevajoči Tagore. Čeprav je bil zelo pomemben član svadešija, gibanja za indijsko neodvisnost, je utrujen in zbit od duhovno ozkih Bengalcev, ki so razumeli samo nacionalizem, zapustil gibanje.

Iz Kalkute je odpotoval v dvesto kilometrov odmaknjen Šantiniketan, kjer je imel pod milim nebom svojo šolo za ideale. Tam jih je lahko zagovarjal in začel pisati roman Góra, v katerem je jasno izrazil stališče do ekstremističnih idej, ki jih rojeva glavni literarni hinduistični junak, za katerega se izkaže, da ga ne vodi hinduizem, ampak lastni kompleksi, saj je v resnici sirota, otrok irskih staršev, ki so jih ubili v sepojski vstaji. S tem uporom je bilo v Indiji konec mogulske kulture in odnosi med Angleži in Indijci so se zaostrili.

Roman, ki je izšel leta 1910, je umetniško obračunal z nacionalnimi ožinami indijske osamosvojitve, hkrati pa končal osebno politično udejstvovanje v pomembnem obdobju indijske zgodovine. Vsak je lahko razumel, da življenjske naloge pesnika in njegovi cilji nujno potrebujejo pametne in globoke humanistične sogovornike, take, ki poznajo sadhano in prisegajo na uresničevanje posameznikovega življenja.

Navdušenje angloameriške elite

Sogovornike je poiskal med Angleži, ker je upal, da njegovega pesniškega duha ne bodo opazovali s plašnicami nacionalnih predsodkov in osebnih kompleksov. Iskreno si je želel, da bi v Angliji vsaj kdo skupaj z njim dihal vero v človeštvo.

V Londonu ga je pričakal William Rothenstein, slikar, galerist, promotor umetnosti. Tagore mu je izročil rokopis kakšnih stotih pesmi in kmalu jih je dobil v roke pesnik W. B. Yeats, ki je napisal vzhičen predgovor. Tagoreja je prepoznal kot duhovni glas indo­evropskega pravira, ki ga je Evropa v svojem racionalizmu izgubila. Njegovo navdušenje je bilo tesno povezano z irskim preporodom, v katerem je takrat sodeloval.

Čeprav je Yeats Tagoreja zavrgel prej kot v enem letu, saj ko je izgubil ideale za Irsko, tudi nad Tagorejem ni bil več navdušen, njegov uvod vendarle še vedno prevajajo in ponatiskujejo v mnogih izdajah ­Darovanjk. V Ameriki je Ezra Pound vneto pograbil pesmi nove zvezde in jih nekaj takoj objavil. Vsi trije pesniki so pred prvo svetovno vojno strumno iskali ideale univerzalnega človeka, vendar se je po vojni poezija Yeatsa in Pounda utekočinila v modernističnem pesništvu.

Tagore je ostal zvest sebi, v javnosti pa je bilo že dovolj iniciacije, da se je angloameriška elita lahko ogrela zanj. Uredniki velike založbe Macmillan so v njem začutili duhovni in materialni kapital in hitro začeli tiskati tudi prevode drugih njegovih knjig: Vrtnar, Vzhajajoči mesec idr. Potem se je zgodilo, da so ga znani Angleži predlagali za Nobelovo nagrado in med njimi je bil tudi Thomas Sturge Moore, pesnik, pisatelj, grafik in kritik, član znamenitega kroga Bloomsbury.

Gradnik ga je vzljubil

Zdaj, ko je postal svetovni pesnik, so ga začeli prevajati tudi Evropejci: Jiménez v španščino, Gide v francoščino, salezijanec Marino Rigon ga je prevajal iz bengalščine v italijanščino. Alojz Gradnik je v Tržaški knjigarni našel The Crescent Moon in leta 1917 smo Rastoči mesec že brali v slovenščini. Marji Boršnikovi je v pogovoru rekel: »Kako sem vzljubil tega čudovitega Indijca, vam priča že to, da sem zaporedoma poslovenil kar pet njegovih knjig. Vse te prevode mi je narekovala živa želja, da spoznajo Slovenci tega sijajnega poeta, filozofa in apostola miru in bratstva med narodi.«

Ker je Tagore vero v človečnost, pridobljeno s spoznavanjem samega sebe, mnogo bolj cenil kakor zunanji uspeh, je bil zaradi tega nadvse blizu Srečku Kosovelu, saj je tudi on iskal ideale univerzalnega človeka. Bral ga je po prvi svetovni vojni, tudi druge prevode, ne samo Gradnikovih. Pazljivo je bral Sadhano, ki smo jo v slovenščini dobili šele leta 1984. Idealov univerzalnega človeka nista ne Tagore in ne Kosovel razumela kot cilj, ampak kot smerokaz.

Ideal kot cilj je mnoge pripeljal v različne totalitarizme. Ana Jelnikar je prva v mednarodnem prostoru primerjala, kako sta univerzalnega človeka razumela Srečko Kosovel in Rabindranath Tagore, pa tudi Yeats, in s temo doktorirala v Londonu.

Kosovel in Tagore

Ker je bilo po stotih letih treba ugotoviti, kako je Tagore na poti v London zares prevajal in kako so njegov prevod, ko ga je dal angleškim prijateljem, popravljali oni, se je tega lotil William Radice, vodilni svetovni strokovnjak za bengalskega pesnika sveta. Primerjal je tisti Tagorejev prevod, ki ga je naredil na ladji, s prvo izdajo, ki je izšla v Indiji. Ugotovil je, da so vnašali popravke, ki so manira viktorijanske staromodnosti. S tem se je razkrilo, kako zares dobro je Tagore sebe prevajal. Hkrati je William Radice prevedel tudi tiste bengalske Darovanjke, ki so izšle mnogo prej.

Primerjalnim rezultatom je napisal obsežno študijo in za moto izbral prav verze Srečka Kosovela: V zeleni Indiji sredi tihih in / nad vodami modrimi sklonjenih dreves / domuje Tagore. Med svetovne strokovnjake za Tagorejevo pesništvo je Srečka Kosovela na začetku novega tisočletja pripeljala Ana Jelnikar. Ne samo z doktoratom, ampak tudi z nastopi na simpozijih Vzhoda in Zahoda. Leta 2010 je v New Yorku izšel še izbor Kosovelovih pesmi Look Back, Look Ahead v prevodu Ane Jelnikar in Barbare Siegel Carlson. Ta knjiga zelo ­odmeva.