Tiskane izdaje
O tem, koliko se je Martin Heidegger (1889–1976), eden najvplivnejših filozofov 20. stoletja in član Hitlerjeve stranke NSDAP od leta 1933 do 1945, resnično identificiral z nacionalsocialistično ideologijo, so mnenja še vedno različna. Razpravo je ponovno oživil nemški filozof Peter Trawny.
Trawny, učitelj na univerzi v Wuppertalu, se je odločil za objavo Heideggerjevih Črnih zvezkov, ki se tako imenujejo zaradi barve ovitka. Gre za 34 zvezkov, v katere je filozof zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. Izšli bodo v osmih delih, prvi del danes.
Trawny o njih pravi: »Ne le da do zdaj niso bili objavljeni, bili so tudi bolj ali manj neznani, redkokdo jih je prebral. Sam Heidegger je poskrbel, da vanje nihče razen družine ni imel vpogleda.«
V prvem delu je objavljen tudi zvezek, o katerem so mislili, da se je izgubil. Pred kratkim so ga spet našli, in sicer pri Silviu Vietti, univerzitetnem profesorju literature, s čigar družino je Heidegger prijateljeval, z Viettovo mamo je ljubimkal in ji podaril ta zvezek.
Sporna stališča
Peter Trawny je prebral vseh 34 zvezkov in pravi, da je v njih precej problematičnih stališč. »Zdaj lahko prvič nesporno ugotovimo, da se Heidegger ni le angažiral za nacionalsocializem, ga jemal zelo resno in v nekem času simpatiziral z njim ter ga pozneje kritiziral, ampak tudi, da je antisemitizem prodrl v njegov miselni sklop,« pravi Trawny.
Heidegger v svojih zapisih, nadaljuje Trawny, kot značilnost židovstva opisuje Weltlosigkeit, izgubo sveta za Žide, ter poudarja židovsko preračunljivost kot način obstoja življenja. Poleg tega Heidegger piše o Weltjudentum, židovskih silah v svetu, ki se anonimno bojujejo proti nacionalsocializmu. »To je tipičen antisemitski stereotip tistega časa, ko naj bi anonimna sila poskušala na primer uničiti Nemce,« pravi Trawny.
Je bil antisemit?
Silvio Vietta meni, da je absurdno Heideggerja obtoževati antisemitizma. Dokaz za to, pravi, je, da se je Heidegger učil pri Židu Edmundu Husserlu, poleg tega je imel veliko židovskih študentov in prijateljev, Židinja je bila tudi njegova ljubica Hannah Arendt. Vietta vseeno priznava: »Res je kritiziral Žide zaradi njihove preračunljivosti. Pri tem je premalo upošteval, da so bili v to potisnjeni skozi zgodovino. Res je tudi, da so bili finančna elita v starem Nemškem cesarstvu, preden so bili izrinjeni s te pozicije.« To je, pravi Vietta, samo kritika preračunljivega, materialističnega načina razmišljanja in nima nobene zveze z rasizmom.
Vietta pravi, da je Heideggerja verjetno zbližala z nacionalsocializmom njegova želja po revoluciji, po obnovi nemškega duha. »Ko je leta 1933 postal rektor freiburške univerze, je morda naivno verjel, da bi obnova univerze lahko prispevala k obnovi Nemčije. Potem je od leta 1934 do 1935 začel dojemati, da je tretji rajh ravno nasprotje tistega, kar si je želel: da je to vojni stroj, tehnični način razmišljanja, zaradi česar je leta 1934 odstopil kot rektor.«
Peter Trawny na to gleda drugače. Po njegovem mnenju prav zvezek z zapisi iz časa rektorovanja kaže, da je bil Heidegger navdušen nad nacionalsocializmom. Dele, ki jih je mogoče označiti kot antisemitske, je najti v zapiskih s konca tridesetih let. »Gre za odlomke, v katerih poskuša vplesti v svojo filozofijo posebno vrsto antisemitizma. To je ključni problem, kajti nimamo opraviti s filozofom, ki zasebno sovraži Žide in ima predsodke do njih, temveč poskuša nekatere pojme, kot je Weltjudentum, filozofsko definirati.«
Vera v Hitlerja
Objava Heideggerjevih zvezkov bo gotovo odprla kakšen nov vidik filozofovega odnosa do nacionalsocializma, a bo težko osvetlila kaj več, kot je filozof Rüdiger Safranski v svoji knjigi Mojster iz Nemčije – Heidegger in njegov čas, ki je v slovenščini izšla leta 2010 pri Študentski založbi.
Safranski pravi, da je Heidegger verjel v Hitlerja. Ko se je oziral v preteklost, je Heidegger sebe predstavljal kot človeka, čigar delovanje so vodili realnopolitični razmisleki in socialna odgovornost, medtem ko ga je Hitler v prvem letu povsem očaral.
»Kako naj neizobražen človek kot Hitler vlada Nemčiji?« je zaprepaden vprašal Karl Jaspers Heideggerja junija 1933. Heidegger mu je odgovoril: »Izobrazba je povsem nepomembna ... poglejte si samo njegove čudovite roke!« Ali pa v nagovoru študentom: »Današnja in prihodnja nemška resničnost in njen zakon sta edino in samo firer.«
Brez rasističnih pripomb
O tem, koliko je bil Heidegger v svoji zagledanosti v Hitlerja in nacionalsocializem tudi antisemit, so mnenja različna. Medtem ko Edmund Husserl v pismu študentu govori o Heideggerjevem čedalje izrazitejšem antisemitizmu, Safranski pravi, da antisemitskih, rasističnih pripomb ni bilo niti v njegovih predavanjih in filozofskih spisih niti v političnih govorih in pamfletih.
Zavzel se je za židovske kolege na univerzi, ki so jih odpustili iz službe, čeprav to ni zaleglo. Tudi Jaspers, ko so ga leta 1945 prosili za izvedensko mnenje o Heideggerjevem antisemitizmu, mu tega ni pripisal. Dejstvo pa je, da ga od nacionalsocializma ni odvrnil njegov brutalni antisemitizem. Teh akcij ni podpiral, pravi Safranski, vendar jih je jemal v zakup.
Čutil se je pripadnika gibanja, čeprav so ljudje iz njegovega ožjega kroga morali zapustiti Nemčijo, blizu njegovega rojstnega kraja pa so že postavljali prva koncentracijska taborišča. Res je tudi, da je, ko je postal rektor, prekinil zasebne stike z židovskimi kolegi in ni bil več mentor nobenemu židovskemu študentu.
Ko se je Heidegger v poznejših letih opravičujoče oziral na tedanje dogajanje, je poudarjal, da je bil to čas, ki je zahteval odločno politično delovanje. Brezposelnost, gospodarska kriza, nevarnost komunističnega prevrata ... Hotel se je združiti s silami, v katerih je zaznal odločenost za nov začetek, zanj je bil nacionalsocialistični prevzem oblasti revolucija, epohalni prelom.
