Tiskane izdaje
Ilija Trojanow, pisatelj nemško-bolgarskega porekla, deluje umirjeno, zbrano. Tudi ko odgovarja na vprašanja, se zdi, da pripoveduje zgodbo in da je ves njegov svet organiziran fabulativno. V Ljubljani, kjer je prejšnji teden gostoval v okviru festivala Fabula, je poslušalce osupnil z več kot uro trajajočim recitalom, prirejenim po romanu Tajanje.
V nasprotju z njegovim afriškim otroštvom, družina Trojanowa je namreč leta 1971, ko je imel pisatelj komaj šest let, iz Sofije emigrirala najprej v Zvezno republiko Nemčijo in nato v Kenijo, je roman Tajanje (Eistau, 2011; prevedla Mojca Kranjc, Študentska založba, žepna Beletrina) posvečen zaledeneli pokrajini na skrajnem južnem polu – Antarktiki.
»Profesor Z., zakaj tako zelo ljubite led?« eden izmed likov vpraša Zena, nemškega glaciologa, ki se je kot strokovni vodja križarjenja okrog Antarktike znašel na potniški ladji. »Zaradi njegove raznolikosti,« odgovori profesor, imenovan tudi Mr. Iceberger, saj se je v ledeno pokrajino zatekel, da bi prikril melanholijo, ki ga je začela najedati po izginotju dolgo preučevanega ledenika v Alpah.
Junak je izgubljen primer
»Tajanje je zgodba o propadu,« je dejal pisatelj, napol pogrezajoč se v usnjen sedež v hotelskem preddverju. »Junak je izgubljen primer. Mislim, da je to še posebno razvidno iz njegovega razmerja s Paulino. Paulina je mlada, razumevajoča ženska, vendar Zeno ni zmožen izstopiti iz lastnega fanatizma in pogledati v oči tistemu, ki ga ljubi. Gre za zanimivo razmerje med strastjo in ljubeznijo.«
Strast se po avtorjevem mnenju kaže v tem, da je junak preokupiran z lastno senco in da ga ta začne obvladovati. »Sprva med pisanjem tega nisem dojel, toda kasneje sem spoznal, da sem napisal roman o človeku, ki se je znašel na mrtvi točki. Za Zena ni rešitve. Mislim, da se bo podobno zgodilo tudi z našo civilizacijo,« je dejal Trojanow.
Na vprašanje, ali bi bilo Tajanje mogoče razumeti kot knjigo o preživetju in ne zgolj o umiranju in osamljenosti, je Trojanow z dolgim premolkom odgovoril, da knjiga govori predvsem o nasprotjih današnje civilizacije. »Klasiki smejo nositi svetlobo v temo, smejo pisati stavke, ki se jih lahko vkleše v fasade. Živeči avtorji, to sem ugotovil, vsakič ko sem odprl časopis, pa si skromno želijo sprožiti kakšno pobudo, se malo razburjati, malo jeziti, ne smejo pa si želeti spreminjati sveta. Kako naj človek še za življenja kaj izzove?« se sprašuje v led zaljubljeni profesor.
V misli se mu pretihotapijo tri možnosti: sramotenje, ki po njegovem ne deluje, saj se že vsi sami od sebe javno razgaljajo, prav tako se mu ne zdi primerno zatekanje v patetičnost; preostane zgolj nasilje, ki si ga Zeno zamišlja v obliki ugrabitve potniške ladje. Ali upovedano s pisateljevim subverzivnim jezikom: Ship cruise postane Ship Crusoe.
Kreiranje erotičnih prizorov
»Ironija je ravno v tem,« je dejal Trojanow, »da je junak propadli radikalnež. Niti poskus rešitve v kreativnost, v pisanje, se mu ne posreči. Knjiga, ki jo prebiramo, so njegovi dnevniški zapiski, položeni zraven krmilne konzole na mostu. Sam je, v odgovor na neupravičene zahteve našega časa in njegovo bebavost, poniknil v temo. »… letel bom, dokler se moja kri ne bo strdila v led«, je zadnji stavek v njegovi beležnici. Zenova dezorientiranost se torej kaže v dvojni obliki; razen tega, da je potniška ladja končno ostala brez kapitana, beležnica, v katero je Zeno zapisoval svoje nasilne misli, ljubezensko navdihnjena občutja in razmišljanja o človekovi samodestruktivni naravi, zalebdi v praznino.
Med pojasnjevanjem kreiranja erotičnih prizorov je Trojanow zaprl oči in poniknil nekam vase. »Dolgo sem se ogibal erotičnim prizorom, saj je v današnji literaturi veliko slabe erotike. Toda z romanom Zbiralec svetov (2006), ki bo naslednje leto dostopen tudi v slovenščini, sem naredil ta drzni korak.«
Zbiralec svetov opisuje razmerje med indijsko žensko in kolonialnim gospodarjem. Ker prihajata iz različnih družbenih okolij, se je pisatelj spraševal, kako obrniti njune pozicije moči. »Ironija je v tem, da ima Indija dolgo tradicijo eroticizma,« je dejal Trojanow, in da je Burton, prihajajoč iz viktorijanske Anglije, povsem nepismen, nerazvit, kar zadeva erotiko. Indijka ga torej obvlada prek erotike, in sicer tako, da mu sredi ljubljenja začne pripovedovati zgodbo. Gre za nekakšen coitus interaptus, ki pa je zopet zvezan z erotiko.
»Odziv na ta roman je bil izjemen. Šele po takšnem odzivu sem si dejal, dobro, Ilija, zdaj lahko začneš pisati erotične prizore, ki pa morajo biti organsko zvezani z zgodbo.« Na vprašanje, ali meni, da je tip pisatelja, ki zna pronikniti v žensko izkušnjo in željo, je odločno odkimal.
»Mislim, da so ženske bolj občutljive in dojemljive za erotične pasuse, in predvsem, da so site slabo napisanih seksističnih prizorov.« Ne glede na številne pohvale je Trojanow, predvsem s strani ženskih bralk, doživel tudi številne kritike. Ženske v njegovih romanih niso glavne junakinje, temveč stranski liki.
Klasična in turistična potovanja
Med namigovanjem, da bi roman utegnil korespondirati z zgodbo Jamesa Conrada Osrčje teme z bistveno več ledu, pa vendarle na ladji in v kontekstu poslednjega potovanja, se je Trojanow zagledal v žensko, ki je prečkala preddverje. »Vsaka knjiga, ki jo napišem, je rezultat resne raziskave. Verjamem, da moja domišljija začne delovati šele, ko sem seznanjen z vsemi detajli. Tajanje je rezultat raziskovalne poti po Antarktiki, toda po drugi strani sem prebral vrsto knjig o zgodovini potovanj in raziskovalnih ekspedicij. In Conrad ni edini, ki je opisal potovanje po rečni poti.«
Trojanowu, ki se ima zaradi družinskega porekla – od Bolgarije do Nemčije, od Kenije do Indije in Južne Afrike – še danes za duhovnega emigranta, se sicer bolj od odtisa popotniških knjig v nezavedno zdi pomembno, kdo so ljudje na turistični ladji. Polovico potnikov na ladji, takšen primer so Filipinci, je nevidnih. Po drugi strani peščica turistov uživa v popolnem komfortu. Gre za svet v malem.
Bolj kot pripoved o potovanju po Antarktiki je Tajanje pripoved o varnosti. Ne glede na to, da so turisti obkroženi z ledeno pokrajino, in v njenih opisih je Trojanow vedno izjemen, ne pridejo v stik z drugo kulturo. »Toda to je bistvo organiziranih potovanj, je nekoliko zajedljivo komentiral pisatelj, plačaš, da skupaj s teboj izvozijo udobje, ki ga sicer uživaš doma.« Organizirano potovanje je nasprotje tradicionalnemu potovanju. »Potovati pomeni biti nag, biti izpostavljen, biti ogrožen. Če ves čas ostajamo v okvirih svoje vsakdanje eksistence, se ne spreminjamo, ravno nasprotno, postajamo apatični. Klasična potovanja po mnenju Trojanowa odmirajo, ljudje smo danes vse bolj zavezani potrošniški grabežljivosti, sebičnosti, v imenu katere uničujemo tudi naravo.
Biti brutalno iskren
Trojanow, ki se refleksivno in začinjeno s humorjem loteva plenilske logike kapitala, ni pozabil omeniti vloge medijev. »Vse življenje sem si služil kruh kot novinar,« je izjavil in prekrižal noge, obute v zloščene čevlje. Na pripombo, da je v nekaterih člankih še posebno oster do rodne Bolgarije, je zopet odkimal.
Kritiška drža Trojanowa v Nemčiji sicer velja za staromodno. »Eden slavnejših nemških pisateljev mi je nekoč dejal, veš, Ilija, všeč nam je tvoj tekst, toda ko postane političen, ne deluje.« Ideja, da poetičnost in političnost ne sodita skupaj, je po mnenju Trojanowa globoko zakoreninjena v sodobno nemško miselnost.
