Tiskane izdaje
Miha Kovač, profesor na Filozofski fakulteti in direktor Cankarjeve založbe
Pri zakonu o knjigi je ključno, da se slovenska politika odloči, katerega kupca knjig bo podpirala: če ji je do tistih, ki kupujejo uspešnice v trgovskih centrih, bo zakon padel; če pa želi podpreti bralce, ki jih zanima široka ponudba knjig v slovenščini, ki so na voljo v knjigarnah, bo zakon podprla.
To je zelo jasna dilema, za katero mora slovenska politika prevzeti jasno in nedvoumno odgovornost. Slednje še toliko bolj, ker zakon ne povzroča nikakršnih proračunskih stroškov, pri čemer bi se morali nasprotniki zakona zavedati, da je tudi v interesu tistih, ki zakon podpiramo, da bomo naslednja tri, štiri leta spremljali njegove učinke. Če bodo ti drugačni od pričakovanih, se bom tudi sam začel zavzemati za to, da zakon spremenimo oziroma ukinemo.
Bojan Švigelj, glavni urednik Mladinske knjige
Predlagani zakon o knjigi ne postavlja nikakršnih omejitev ne pri določanju cen novih knjig ne pri številu prodajnih mest. Založnik lahko knjigi določi kakršnokoli ceno in ga nič ne omejuje, da bi trgovskim centrom ali komurkoli drugemu dobavljal poceni knjige. Pač pa zakon za določeno obdobje preprečuje prodajo iste knjige istočasno po različnih cenah.
Prepričani smo, da je to dobro ne samo za knjigarne - in to predvsem za tiste, ki niso del katere od knjigarniških verig - pač pa tudi za knjigo kot kulturno dobrino. Ni se namreč bati za velike uspešnice, saj bodo te našle kupce tako v knjigarnah kot na vseh drugih prodajnih mestih. Drugače pa je s knjigami, ki zadovoljujejo sicer nekoliko manjši, vendar še vedno velik krog nekoliko zahtevnejših bralcev. Teh z zelo redkimi izjemami ne boste našli drugje kot v knjigarnah in če bodo te (tako kot v Veliki Britaniji ali ZDA, kjer ni enotne cene knjig) množično zapirale vrata, se bo tudi tovrstna knjižna produkcija zelo zmanjšala.
Navedba v članku, objavljenem v torkovem Delu, da se prodaja knjig pretežno seli v trgovske centre, na pošte in bencinske črpalke, daje napačen vtis, da to velja za vse slovenske založbe. Vendar so za veliko večino slovenskih založb knjigarne zelo pomembna ali pa sploh najpomembnejša prodajna pot! In ker bi zaradi zapiranja knjigarn še bolj padale naklade knjig, bi se slednje res podražile, zato trdimo, da zakon v resnici preprečuje dvig cen.
Zdravko Kafol, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS
Ko se je Prešeren še spogledoval z Julijo v trnovski cerkvi, so Danci že imeli enotno ceno knjige (1837). Nemci jo poznajo že 120 let. Trenutno jo sprejemajo na Poljskem in v Quebecu. Imajo jo v 12 zahodnih državah EU, pa na Japonskem, v Mehiki in Argentini. Enotna cena je primarno ekonomsko, poleg tega pa tudi pravno, kulturno in ideološko vprašanje. Ščiti knjigarne, da preživijo. Zagotavlja enakopravnost kupcu, da bo novo knjigo kupil povsod po enaki ceni. Omejuje nelojalno konkurenco nakupovalnih centrov in spletnih trgovcev, ki uporabljajo diskontne cene knjig izključno zaradi večanja svoje moči. Diskontne cene se vedno vrnejo kot bumerang.
Nakupovalni centri nas vzgajajo v potrošnike in sledilce, knjigarne pa v voditelje in ustvarjalce. Pri zakonu o knjigi in enotni ceni gre za odločitev, ali želimo družbo razmišljajočih, kreativnih posameznikov, ali pa maso lahko vodljivih častilcev boga Merkurja. Odiseju in Orfeju se je uspelo upreti zapeljivemu, ampak pogubnemu petju siren tako, da se je prvi privezal na jambor, drugi pa jih je preglasil s svojo lutnjo. Upam, da se bo nam uspelo upreti omamni diskontni miselnosti in mcdonaldizaciji družbe s sprejetjem zakona o knjigi.
Maja Breznik, raziskovalka pri Filozofski fakulteti in pri Mirovnem inštitutu
Na omejenem prostoru lahko ob polemiki o zakonu ponudim le analogijo v ponazoritev o domnevnem oškodovanju potrošnikov. Nedvomno je v interesu 'potrošnikov', da kupujejo ceneno blago iz prekomorskih oaz cenene delovne sile, toda ali je tudi v njihovem interesu, da s kupovanjem teh blag uničujejo lokalno gospodarstvo (ki, denimo, spoštuje delavske pravice) in tako sebi samim zmanjšujejo varnost zaposlitve. Neposredni interes potrošnika potemtakem ne more biti edini družbeni cilj. Trgovski pritiski na zniževanje stroškov vplivajo na kvalitetno izdelavo knjig in spodbujajo sovraštvo do zahtevnejših knjig, ki ne zbudijo »impulzivne reakcije« kupcev.
Predlagani zakon je zelo mil ukrep, ki ne prepoveduje prodajanja knjig v nakupovalnih centrih ali na črpalkah, temveč ustvarja enake izhodiščne pogoje za vse, ki prodajajo knjige: da ima ista knjiga isto ceno v majhni knjigarni ali v velikem nakupovalnem centru. Skratka, zakon ustvarja pogoje t. i. 'svobodne konkurence'.
Ingrid Celestina, predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in lastnica neodvisne knjigarne Libris
Pozdravljam sprejetje zakona, seveda z upoštevanimi pripombami iz javne razprave, saj ta zakon podpira slovenske avtorje, slovensko knjigo in knjigarne. Pozablja se namreč dejstvo, da knjigarne ponujamo nekaj tisoč naslovov - tudi slovenskih avtorjev in s tem izvirne literature - veletrgovci in druga priložnostna prodajna mesta za knjige, pa le nekaj sto naslovov predvsem prevodne literature.
Tudi namigovanja, da se s sprejetjem tega zakona stigmatizira tiste, ki si želijo ob tej krizi ponuditi knjige po nižji ceni, se mi ne zdijo korektna. Predvsem zato, ker so tudi knjigarne bogato založene s knjigami po ugodnih cenah, vendar ob tem ponujamo še kakovostno literaturo. Seveda pa tudi ne bi bilo korektno, da bi se v knjigarni prodajala NOVA knjiga (knjiga, ki je pravkar izšla in običajno je to knjižna uspešnica) po višji ceni, kot se prodaja pri veletrgovcu oz. na drugih prodajnih mestih (tudi to želi zakon preprečiti).
Zagotovo lahko sobivamo skupaj (in prav je tako), knjigarne in druga prodajna mesta, če se vsi zavedamo kulturnega značaja knjige in ne le njenega komercialnega. Ob tem pa naj omenim še to, da v Sloveniji obstajamo neodvisne knjigarne, ki smo pomembna kulturna središča lokalnega okolja. Kulturne institucije pa so tudi knjigarne večjih ali manjših založniško-knjigotrških sistemov in posameznih založb, ki v svojem prodajnem programu namenijo prostor kar največjemu številu slovenskih založnikov in pripravljajo številna srečanja z avtorji. In zato je škoda, da bi ta tradicionalna prodajna mesta za knjige izginila.
Tanja Tuma, založnica, podpredsednica Društva slovenskih založnikov
Knjiga ima dvojno naravo: v prvi vrsti je nosilka kulturnih vsebin in zibelka slovenskega jezika, hkrati pa nastopa na ekonomskem trgu kot prodajni artikel s ceno. Tako je naloga kulturne politike, da to njeno dvojno vlogo razume, jo posebej obravava in spodbuja z raznimi inštrumenti ter zakonsko zaščiti. V evropskih državah je eden najbolj priljubljenih in uspešnih takih ukrepov ravno zakon o fiksni ceni knjige, ki pa ne sme škodovati nikomur in le koristiti vsem. Kako?
V prvi vrsti zakon v vseh evropskih državah (ni res, da ga Evropska komisija odpravlja, trend je prej pozitiven) skrbi za pravično porazdelitev prihodka v knjižni verigi. Avtorjem in prevajalcem daje pošten in jasen pregled njihovega zaslužka in udeležbe pri prodaji knjige v obliki tantiem. Vsem prodajnim mestom zagotavlja vedno in povsod lojalno konkurenco in vsem kupcem ne glede na njihov kraj bivanja enako ceno knjige. Ali mora ta biti višja? Nikakor ne, lahko je nižja, a je zato nižja za vse: v supermarketu, v knjigarni in za knjižnični odkup. Saj kupci običajno kupijo knjige pri trgovcih ne zaradi cene (kdo pa gre primerjati ceno romana v Hofru s tisto v Mladinski knjigi, medtem ko ima poln voziček jedil?) ampak zaradi tega, ker so tam, ker je to prikladno.
Z zakonom o fiksni ceni trgovci-neknjigarji ničesar ne izgubijo, pač pa knjigarne veliko pridobijo, saj imajo možnost kupcem nuditi več naslovov dlje časa (učinek t.i. mešane kalkulacije), namesto cen in popustov pa tekmujejo med seboj vsebina in kvaliteta storitve posamezne knjigarne. Dlje in na večih mestih, kot so knjige prisotne, več je možnosti prodaje in raznovrstnih knjig, zabavnih in bolj zahtevnih. Ne vem, zakaj moramo v Sloveniji vse izumiti na novo, če bi se lahko zgledovali in učili od najbolj razvitih knjižnih trgov, kot je npr. nizozemski. Predlog zakona je mogoče treba še kaj dopolniti ali popraviti, ampak v osnovi je to prava pot za ureditev razmer na trgu.
