Tiskane izdaje
Ivan Sršen je pisatelj, ki se postavlja na stran ženske pisave. Pri tem ne gre toliko za to, da v svojem zadnjem romanu Harmatan, ki je izšel leta 2013 pri zagrebški založbi Durieux, piše z ženskim glasom, temveč da kot pisatelj provocira patriarhalnost.
Njegova provokacija je globoka in nevarna, predvsem pa izražena z veliko empatije. Ivan Sršen rad pove, da je poročen z Nigerijko, v literarnem smislu pa se njegov roman napaja iz tradicije nigerijskih pisateljic, kot je na primer Buchi Emecheta.
Ko je Velika Britanija 1. aprila letos napovedala, da se bo opravičila za svojo kolonialno preteklost, je upokojeni kolonialni uradnik vzkliknil: 'V preteklosti nismo počeli nič takšnega, poglejte, kaj zdaj počnejo!' Kako Evropa danes ravna s priseljenci, predvsem iz Afrike?
Evropa se je odločila, kot že tolikokrat doslej, da so njene prioritete drugje. Veliki cilji in velika pričakovanja izločajo marginalce in njihove potrebe iz 'širše slike'. No, mislim pa, da je ključni problem v tem, da si Evropejci želijo, da bi bili zgled drugim, pri čemer si namerno zatiskajo oči pred očitnimi negativnostmi.
Zapora se ne da primerjati z nobeno drugo institucijo, po starosti morda zgolj s cerkvijo, zapišete. Ves čas se tudi
Zgodbe žensk, ki so se znašle v zaporu, noče slišati nihče, niti novinarka ne. Ste kot pisatelj veliko razmišljali, kako prezentirati utišani glas?
Na pisanje tega romana sem se pripravljal več let. Afriškim zapornicam sem hotel dati avtentičen glas. Hotel sem ustvariti prave, a istočasno anonimne like, ki svojega notranjega in zunanjega glasu ne prilagajajo bralčevemu pričakovanju, temveč jih okupirajo iste teme, o katerih so se spraševale na svobodi. Vendar v bistveno drugačnih okoliščinah.
Redki so moški avtorji, ki pišejo v ženski pisavi, ali pa vsaj, ki bi v svojem romanu zapisali stavek: 'Svet, ki ženske obravnava kot potrošno blago, moški, ki se obnašajo kot pobesneli psi.' Slutimo, da se ta stavek ne nanaša samo na zaporniški svet. Od kod imate to?
V romanu sem si želel obravnavati dvojno podrejen položaj: položaj imigrantk in položaj žensk. Ženska v zaporu ima jasno opredeljeno identiteto: ranljivo, zavrženo, odvisno. Od žensk se tudi sicer pogosto pričakuje, da ostanejo v zamejenem prostoru, naj bo to zapor ali domača hiša, če pa se že odtiskujejo v svet, bi morale paziti, kaj počnejo ... Tovrsten patriarhalni pogled prevladuje, ustvarja standarde, pogosto na nezavedni ravni.
Na začetku je rečeno, da Uhunoma prihaja iz Benin Cityja, iz multikulturnega okolja, svet, v katerega vstopa, pa to multikulturnost zgolj propagira. Kakšne predstave je imela Uhunoma o Evropi, preden je odpotovala tja?
Benin City je starodavno mesto, ki ga je vsekakor vredno raziskovati; sam sem o njem prebral vse, kar je objavljeno v angleščini, čeprav to ne pomeni nič, dokler se ne sprehodite po Ring Roadu ali ne obiščete tržnice na prostem ... Odraščanje v Benin Cityju vas zagotovo oskrbi s sposobnostjo, da se znajdete v kateremkoli drugem velemestu in Uhunoma ves čas zapora črpa nauke in sintetizira izkustvo iz časa, ki ga je preživela v Benin Cityju.
Uhunoma si nekaj časa prigovarja, da se stvari dogajajo z namenom, toda potem pomisli, da gre razlog, zakaj se je znašla v močvarasti Evropi, iskati v človeških elementih. Kdo so ti, ki trgujejo s človeškimi telesi?
V Nigeriji je povsem normalno, da nekomu plačaš, da te 'pretihotapi v Evropo'. Vendar ko enkrat privoliš v to igro, te tisti, ki te je pripeljal na stari kontinent, zlahka izsiljuje. Med Nigerijci obstaja nov sloj bogatašev – v Lagosu živijo v razkošnih vilah in se vozijo z luksuznimi avtomobili –, ki ima po svetu razvejeno vojsko 'klientov', ki jim mesečno pošiljajo velik delež zaslužka od udinjanja po restavracijah, javnih straniščih. Ti bogataši so nedotakljivi. Njih nikoli nihče ne deportira, ker prihajajo v Evropo kot bogati turisti. To je velika ironija.
Uhunoma je predstavljena kot človeško bitje, ki hrepeni in čuti strahove podobno kot kdorkoli drug. Imate radi Afriko?
Afrika je kraj, ki se ga bojim, podobno kot se otrok boji skočiti v morje, ki ga hkrati privlači. To je tudi tisto, kar občuti in o čemer razmišlja Uhunoma. Afrike ni težko vzljubiti, potrebno pa je veliko truda, da jo razumeš. A ko jo razumeš, postane samoumevna in topla. Največji kompliment, ki sem ga dobil za Harmatan, je sarkastična pripomba prijatelja, ki mi je dejal: 'Napisal si odličen afriški roman.'
Precej kritični ste tudi do novinarskih vrst. Gre tu za vaše stališče, v smislu, da je literatura zmožna zaobjeti več od na primer raziskovalnega novinarstva, ali imate preprosto slabo mnenje o novinarjih?
Za ljudi, izvržene iz te civilizacije, vključno z ilegalnimi imigranti v evropskih zaporih, novinarji pomenijo enako bedno zatočišče kot duhovniki. Kakšna uteha je v tem, da nekdo objavi vašo tragično zgodbo ali da Bogu posreduje vašo tragično izpoved? Priznam, da je nekoliko pretenciozno primerjati nemoč današnjih medijev z nemočjo cerkve, toda bojim se, da to ni daleč od resnice.
Pogosto je edina prednost Afričanov brez papirjev, ki jih ujamejo evropski policisti, v tem, da ne povedo svojega pravega imena in nacionalnosti. Ne povedati svojega imena – je to upor proti evropski dehumanizaciji Afričanov?
Večina ilegalnih imigrantov iz 'tretjega sveta' uporabi barvo svoje kože in rasistične stereotipne predsodke za zavajanje evropskih preganjalcev. Obsojenec tako ustvarja imaginarno tamponsko cono nasproti sistemu, ki ga bo slej ko prej izpljunil. Včasih se posameznik poistoveti z lažno vlogo in začne živeti odtujeno. Boj proti dehumanizaciji zapornikov se odvija samo tako: z imaginacijo.
Zanimiv se mi zdi vaš komentar glede nigerijskega aktivista in glasbenika Fele Kutija. Ko so v Ameriki ubili Kennedyja in Martina Luthra Kinga, je večina razumela, da je to trenutek za upor. Toda Felova smrt je ljudi povlekla zgolj na ples. Ko Uhunoma zasliši pesem Everything Scatter, razume, iz česa je narejen svet. Torej ji pomaga preživeti pradavni spomin?
Fela Kuti je zagovarjal afrikanizem, svojevrstno anarhistično teorijo, ki trdi, da morajo Afričani urediti svojo družbo na pradavnih načelih. Običajni ljudje se niso poistovetili s Felovo ideologijo, vendar so ga vseeno doživljali kot mučenika in borca za svobodo. Uhunoma se v zaporu spominja Felovega pogrebnega sprevoda v Lagosu, ki se ga je udeležilo več kot milijon ljudi. Tistega dne je prisostvovala happeningu mitskih razsežnosti.
Na nekaterih mestih z vprašanjem imigrantstva obračunate tudi s humorjem. Knjigo se da brati kot komično kriminalko; je to vaša stilna posebnost ali gre bolj za karakterizacijo likov?
Gre za moj stil, čeprav sem ga od začetka romana skušal zakamuflirati. Če jih ne jemljete popolnoma resno, so ti liki v svojem bistvu komični. Ves čas igrajo neuspele vloge. Drama in tragedija se gradita na razpadu njihovih vlog.
Zakaj ste v zapor umestili tudi lezbični par? In zakaj sta dekleti ravno iz Srbije in Bosne? Je to tema, o kateri se trenutno veliko razpravlja na Hrvaškem?
Kolikor se to zaradi aktualnosti teme zdi nekoliko forsirano, je istospolni seks v zaporu najbolj normalna stvar, nekakšno obče mesto. Po drugi strani Srbkinja in Bosanka govorita isti jezik in tako je njuno zbližanje veliko lažje in tudi verjetno.
Se vam je zdelo pomembno združiti žensko vprašanje, homofobijo in vprašanje ljudi, ki prihajajo iz drugega okolja?
Queer tematike nikoli nisem doživljal kot nečesa, kar zahteva posebno obravnavo v književnosti. Mislim, da je takšen pogled v temelju mnogih dobrih knjig. Ženske so enakopravni subjekti v književnosti, kot tudi tujci, geji, lezbijke in vsi ostali, ki imajo pravico do življenja.
Imate kakšne možnosti, da Harmatan pride v učni program? To sprašujem tudi zaradi vašega kritičnega odnosa do katolicizma …
Kar nekaj ljudi se je odzvalo na moj prikaz svečenika Ebermaierja, ki sicer ne sodeluje pri nobeni zaroti katoliške cerkve, nasprotno, je kritičen do katolicizma. V romanu sem bil pozoren na njegovo zlorabo zaupanja. To se množično dogaja med duhovniki in ostalimi, ki jim je zaupana skrb za druge.
Sodeč po vaši knjigi, je hrvaška literatura v dobri kondiciji. Vi ste med drugim tudi literarni agent. Kakšne so trenutno preference najmlajše generacije hrvaških piscev? So po večini tako brutalni kot vi?
Hvala za kompliment o brutalnosti! Moram se zahvaliti uredniku Nenadu Popoviću, ki je v rokopisu Harmatana prepoznal prav ta surovi, poljudnodokumentarni ton in vztrajal pri njem. Hrvaška ima resnično bogato književno tradicijo, najboljši primer je uspeh romana Roberta Perišića Naš čovjek na terenu, ki ga lahko beremo v številnih jezikih.
V veselje mi je, da v tej zgodbi sodelujem v vlogi literarnega agenta. Kar se tiče tem, ki jih odpirajo naši pisci, moram reči, da je dobra vsaka knjiga, ki pritegne bralčevo pozornost in h kateri je avtor pristopil brez fige v žepu.
