Izpovedi ekonomskega morilca: Kako korporacije ubijajo revne narode

Srhljiva pripoved Johna Perkinsa, akterja, ki je sodeloval pri ekonomskih in političnih spletkah.

Objavljeno
17. december 2012 19.30
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Zakaj revni postajajo še bolj revni in zakaj bogati še bolj ­bogatijo, tako države kot posamezniki? V čigavem interesu je, da se zadolžene države še bolj zadolžujejo? Kdo so glavni igralci te nore in pokvarjene­ igre? Korporacije in njihovi vodilni uslužbenci, ki si pravijo ekonomski morilci, okrajšano­ EM.

John Perkins je bil od leta 1970 do 1980 vrhunski ekonomski morilec, ki se je samemu sebi včasih zdel kot James Bond. Kot ekonomist je delal za ugledno zasebno ameriško svetovalno korporacijo Main, potoval je po nerazvitih eksotičnih državah, se znašel v svetu ekonomskih in političnih spletk, umorov, srečeval zanimive ljudi, ljubimkal z lepoticami in med svojim 25. in 35. letom starosti bajno služil. Za Azijo, Afriko, Latinsko Ameriko in Bližnji vzhod je delal študije o gospodarskem razvoju in vodil številne infrastrukturne projekte.

Resnični ljudje in dogodki

Že pri svoji prvi delovni nalogi v Indoneziji je spoznal, da je pravi motiv izkoriščanje enih in bogatenje drugih, vendar ga je dogajanje tako posrkalo, da mu je vest uspelo uspavati. Po desetletju uspešne kariere ni več zdržal, lotil se je drugih poslov in s presledki pripravljal knjigo Izpovedi ekonomskega morilca, ki je v ZDA izšla leta 2004 in postala uspešnica, znana po vsem svetu.

V slovenskem prevodu Maje Ropret jo je pred dnevi izdala založba Sanje. Knjiga se bere kot vohunski roman, le da je vse resnično in dokumentirano. Avtor je zgodbo doživel, v njej so ljudje – razen ožjih sodelavcev in ljubic – imenovani s pravimi imeni, v času druženja z njimi si je delal zapiske, tako da so tudi pogovori avtentični.

Ti ljudje so povezani z resnični dogodki. Knjiga je poučna, ker bralcu pomaga razumeti funkcioniranje sveta, odlično napisana in še posebej aktualna po letu 2008, odkar se je svet znašel v krizi.

Boljši pisec kot ekonomist

Perkins je pred to napisal več knjig z drugo tematiko, da ima pisateljsko­ žilico, so že spočetka ugotovili njegovi nadrejeni v korporaciji Main, kar so mu šteli za eno od odlik. Zaradi tega daru so se namreč njegova gospodarska poročila strankam zdela bolj prepričljiva.

Resda je bil ekonomist in je delal tudi ekonometrične izračune, vendar o sebi pravi, da je bil vedno veliko spretnejši z besedami kot številkami in ne nazadnje je pred študijem ekonomije dve leti študiral ameriško književnost.

Pravzaprav se nikoli ni imel za dobrega ekonomista, imel pa je druge koristne lastnosti. Da se delo s tovrstno tematiko tako izvrstno bere, imajo neprecenljive zasluge tudi uredniki založbe, kar priznava avtor in opaža tudi ­natančnejši bralec.

Kdo so morilci

Kdo so torej po Perkinsovo ekonomski morilci? To so izdatno plačani profesionalci, ki iz držav po svetu z goljufijo izžemajo bilijone dolarjev. Denar iz Svetovne banke, Ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID), Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in drugih organizacij za mednarodno »pomoč« preusmerjajo v blagajne velikih korporacij in žepe peščice premožnih družin, ki imajo v rokah naravne vire tega planeta.

Njihove metode so prevare v finančnih poročilih, prirejanje volitev, podkupovanje, izsiljevanje, seks in umori. Igrajo igro, ki je stara toliko kot imperij, vendar je v času globalizacije dobila nove, strahovite razsežnosti.

Korpokracija

Pisec bralcu s konkretnimi primeri pripoveduje, kako korporacije, vlade in banke, kar skupaj imenuje korpokracija, obvladujejo svet z enim samim ciljem: graditi globalni imperij. Graditelji so EM-ji, elitna skupina ljudi, ki z izrabljanjem mednarodnih finančnih organizacij dosežejo pokornost narodov korpokraciji.

Tem narodom Svetovna banka in podobne ustanove odobrijo posojila za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, letališč, pristanišč, industrijskih con – pogoj pa je, da vse zgradijo ameriška inženirska in gradbena podjetja. Tako v bistvu večina denarja ne zapusti ZDA, iz bank se nakaže v korporacije.

Zajetne vsote se nakažejo tudi koruptivnim politikom in bogatim vplivnim družinam v nerazvitih državah, medtem ko večina prebivalstva od teh posojil nima nič, saj je prerevna, da bi uporabljala elek­triko ali se vozila po avtocestah.

Kljub temu mora država prejemnica posojila odplačati – glavnico in obresti. Kadar je EM res uspešen, so posojila tako visoka, da jih dolžnik po nekaj letih ne more več odplačevati. Zato postane plen izsiljevanja. EM-ji se vrnejo v to državo in rečejo: ker ne morete vračati dolgov, boste v Združenih narodih glasovali po naših navodilih, omogočite nam gradnjo vojaških oporišč, poceni dostop do naravnih virov, recimo nafte, ali pošljite svoje vojake v Irak, da bodo pomagali našim.

Dolžnik pa denar še vedno dolguje. Na »pomoč« priskoči IMF in v nekem smislu to pomeni zmanjšanje dolga, a šele, ko se država strinja, da bo prodala, čim ceneje, naravne vire tujim družbam in privatizirala javni sektor. To, da dolg revne prebivalce v neskončnost prikrajšuje za zdravstvene, izo­braževalne in druge socialnovarstvene storitve, v tej igri ne zanima nikogar.

EM-ji v nekaterih primerih, ki jih opisuje Perkins, niso bili uspešni, zato so nastopili podlejši morilci, tako imenovani šakali. Ti z izdatno pomočjo Cie poskrbijo za državne prevrate ali smrt voditeljev držav, ki niso dovzetni za podkupnine.

V Perkinsovi karieri EM-ja se je to zgodilo dvema predsednikoma držav, ki sta bili njegovi stranki in z njima v dobrih odnosih, čeprav se mu nista pustila prepričati – Jaimeju Roldósu, predsedniku Ekvadorja, in Omarju Torrijosu, predsedniku Paname. Oba sta umrla v strmoglavljenju letala.

Ko odpovedo tudi šakali, nastopi ameriška vojska, kot na primer v Iraku in Afganistanu. Pomenljivo je, da EM-ji in šakali praviloma delajo za zasebne družbe in sta Cia ter NSA (Agencija za nacionalno varnost) diskretno v ozadju.

Na videz običajni ljudje

EM-ji so nevarnejši od evropskih kolonialistov 18. in 19. stoletja, čeprav imperija ne ustvarjajo z orožjem, ampak s premetenostjo. »V državah, kot so Ekvador, Nigerija in Indonezija, se oblačimo kot lokalni učitelji in trgovci. V Washingtonu in Parizu smo videti kot vladni birokrati in bankirji. Delujemo ponižni, običajni. Obiskujemo gradbišča in se sprehajamo po obubožanih vaseh. Deklariramo se za altruiste ... Redko naredimo kaj nezakonitega, saj sistem temelji na zvijači in je po definiciji ­legitimen.«

Ko je Perkins opravljal to delo, je bilo EM-jev relativno malo, danes jih je bistveno več in se sprehajajo po hodnikih General Electrica, General Motorsa, Nika, Walmarta ... Medtem ko so bile v njegovem času misije rezervirane za redke skrbno izbrane rekrutirance, je danes množica različnih direktorjev preplavila svet v iskanju najcenejše delovne sile, največjih trgov in najbolj dostopnih virov.

Pohlep

Se v to vpleteni ljudje sploh zavedajo, kaj v resnici počnejo? Večina jih verjame, pravi Perkins, da delajo prav, da sta komunizem in terorizem preteče zlo in da je njihova sveta dolžnost postaviti se jima po robu. Ti ljudje so tudi prepričani, da tovarne za izdelavo čevljev, računalniških in avtomobilskih delov v revnih predelih sveta pomagajo revežem, ki jim plačujejo po dolar na dan.

Mamljiv je seveda tudi kratkoročni cilj, velik denar, ki ga za to prejemajo graditelji globalnega imperija in se ne sprašujejo o posledicah vojn, uničevanja staroselskih kultur in ljudstev, uničevanja narave, zaradi česar bodo bolj kot oni sami čutili posledice njihovi otroci in vnuki.

Seveda to ni prva graditev imperija, v zgodovini so jih že večkrat gradili v vseh predelih sveta in na koncu so, po velikanskih žrtvah vseh vrst, imperiji padli. Tudi današnji globalni imperij se v bistvu nima s čim hvaliti, razen z materialnim bogastvom najbogatejših narodov v človeški zgodovini, ki obenem trpijo za najvišjo stopnjo depresije, samomorilnosti, uporabe drog in nasilja. Sicer pa – je Evropa kaj drugačna od Amerike, na katero je osredotočen Perkins? Koliko odločitev, ki vplivajo na milijone ljudi, sprejmejo posamezniki, ki jih vodijo izključno osebni interesi? Koliko najvišjih vladnih funkcionarjev vodi osebni pohlep, ne pa interes naroda?

Vest

Johnu Perkinsu za izdajo tega dela ni bilo ravno preprosto najti založnika, kajti tudi založbe so v lasti korporacij. Prav tako mu ni bilo preprosto zbrati poguma za objavo, a mu je pri odločitvi pomagalo to, da se šakali zavedajo posledic, če bi ga ubili: knjiga bi bila še bolj brana.

In kako se je človek, ki je danes star 65 let, znašel po končani karieri ekonomskega morilca? Dobro, bi rekli. V desetih letih dela pri korporaciji Main, v kateri se je bliskovito povzpel do glavnega ekonomista z zvezami s pomembnimi ljudmi in do najmlajšega partnerja v stoletni Mainovi zgodovini, si je nabral precejšnje premoženje.

Prvi zakon s sošolko z univerze mu je vmes razpadel, drugič se je poročil, ko je dal odpoved pri ­Mainu. Ustanovil je podjetje za alternativne vire energije, ki mu je šlo zelo dobro in ga korporacije niso onemogočile le zaradi njegovih nekdanjih poznanstev z ljudmi na visokih položajih.

Po rojstvu hčerke so ga vse bolj skrbele razmere po svetu in njegovo nekdanje delo ga je psihično vse bolj bremenilo. Prodal je podjetje in začel pisati to knjigo. Ko se je to razvedelo, so mu ponudili dobro plačano svetovalno delo z malo obveznostmi pod pogojem, da knjige ne bo napisal.

Pri 45. se je upokojil, pisal knjige o staroselskih ljudstvih, vodil Američane na potovanja v Amazonijo in predaval.

Po 11. septembru 2011 se je nepreklicno odločil, da bo napisal knjigo o EM-jih in si tako olajšal vest.

Knjiga ne nudi receptov za spreminjanje sveta, ponuja pa razmislek o sledečem: če bi več ljudi razčistilo pri sebi, kaj je prav in kaj ni, kot je John Perkins, bi bil svet lahko drugačen. Toliko za začetek hkrati s tem, da se je treba otepati novih dolgov.

Delo Izpovedi ekonomskega morilca je po svoje leposlovno, ker je tako napisano. Všeč bo tudi tistim, ki ne marajo leposlovja, radi pa prebirajo o gospodarstvu, politiki ter tujih kulturah in načinih življenja, ki jih je avtor dodobra spoznal.

Po napisanem je soditi, da ima John Perkins levičarske nazore, pri čemer je med vrsticami razbrati, da je zanj komunizem greh. O njem govori v tonu, vrednem človeka, ki ga je formiral kapitalizem ameriškega tipa.