J. K. Rowling: pisateljica, ki ji je vseeno

Britanska pisateljica J. K. Rowling po sedmih svetovnih uspešnicah o Harryju Potterju­ ponuja v branje črno komedijo­ Nadomestne volitve o zagatah,­ ki jih v majhnem angleškem mestu sproži iskanje novega­ člana mestnega sveta.­ Za uspeh, pravi, ji je vseeno, tega je imela že dovolj.

Založba Little, Brown­ si je »izposodila« nekaj ukrepov pri založnici knjig o Potterju, založbi Bloomsbury,­ in pred uradnim izidom ni hotela priskrbeti izvodov romana The Casual Vacancy celo založbam, ki bodo izdale prevod dela, britansko medijsko prizorišče pa so razveselili le z dvema ekskluzivnima intervjujema, prvi je izšel v sobotni izdaji časnika­ ­Guardian, drugi sledi prihodnjo soboto v ­Timesu. Bilo je, so namignili v Guardianu, kakor rojstvo v kraljevi družini, najprej so februarja oznanili, kdaj bo knjiga izšla, aprila so javnosti zaupali naslov, sledila je objava naslovnice, šele potem kratka­ vsebina zgodbe.

Novinarka Decca Aitkenhead je morala, preden ji je bilo v londonski pisarni založbe dovoljeno prebrati rokopis, podpisati več dokumentov kot pri nakupu hiše, o srečanju z avtorico v založbinih prostorih v Edinburghu, za katere so ji svetovali, naj ne izda naslova, pa se ji je zdelo, da dobiva mistične dimenzije avdience pri britanski monarhinji, »s to razliko, seveda, da je J. K. Rowling precej bogatejša od kraljice.« Je, so dodali, prvi človek na svetu, ki je s pisanjem knjig – po svetu se je prodalo več kot 450 milijonov knjig o mladem čarovniku – zaslužil več kot milijardo ameriških dolarjev.

»Pet let je bilo veličastno«

Pisateljica je novinarki zaupala, da za pravo idejo očitno rabi ustrezno prevozno sredstvo. Zamisel za Potterja je namreč dobila na vlaku, za to knjigo pa na letalu. »Pomislila sem: lokalne volitve! Kar vedela sem.« Zgodba se začne s smrtjo mestnega svetnika v kraju Pagford in kmalu se razplamti ­nasledstvena vojna, »bogati se borijo proti revnim, starši proti otrokom in žene proti možem, volilni boj spremljajo laži, prevare in nepričakovana (anonimna) razkritja na spletni strani mestnega sveta, idilične kulise majhnega mesta padajo druga za drugo, v Pagfordu zavladajo paranoičnost, razjarjenost in žalobnost. Je mogoče zgodbo brati kot parabolo o otoški politiki? »Zanimala me je nagnjenjost k prehitremu obsojanju, ki obvladuje našo družbo. Vsi poznamo zadovoljstvo, ki ga to prinese, in na kratki rok to deluje, kajne? Koliko od nas pa se je sposobnih vživeti v misli drugih?«

The Casual Vacancy (naslov romana je avtorica našla v britanskem priročniku za lokalne uradnike, z zvezo »a casual vacancy« birokrati poimenujejo prosto svetniško mesto, po tem ko svetnik umre ali odstopi zaradi škandala, v slovenščini bi se temu pomenu verjetno najbolj približal izraz nadomestne volitve) tako kot mnogo britanskih sodobnih romanov osvetljuje razrede. »Smo fenomenalno snobovska družba,« ugotavlja J. K. Rowling, »zabaven je srednji razred, ki ga najbolje poznam, in razred, ki goji največje pretenzije.« Kako bodo knjigo sprejeli bralci?­ »Nikdar ne veš. Nekateri so v knjigah o Harryju Potterju odkrili okultizem in slavljenje hudiča, torej ne morem napovedati, kaj bodo našli v tej. (...) Na koncu prideš do točke, ko ti je vseeno. In jaz sem tu. Pet let je bilo veličastno, imela sem popolno svobodo, najbolj svoboden pisatelj na svetu sem, lahko napišem kar koli. Z nikomer nisem imela pogodbe, super je bilo, ko se ni nikomur niti sanjalo, kaj imam v glavi, Pagford je bil vseh pet let samo moj. Ta roman sem napisala točno tako, kot sem ga hotela. Všeč mi je bilo. Roman mi je všeč, ponosna sem nanj. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da rečejo, slab je, raje bi ostala pri pisanju za otroke. V tem primeru pač ne bom priredila zabave, živela pa bom prav mirno naprej.«