Tiskane izdaje
Po Kolumni (Detektivske prigode Fokusa in Kolumne), atipični punci, ki obvlada borilne veščine in starodavne modrosti ter diha za ovratnik zlikovcem, smo dobili groznovilco, atipično vilo. K sreči, kajti pocukranih, lepih, prijaznih in vljudnih vil imamo že čez glavo dovolj!
Groznovilca je druge vrste. Če boste vprašali ježa, ki ga je ob prihodu v Hudo hosto meni nič tebi nič in docela nespodobno uporabila kot krtačo, boste slišali tole: »Razgraja, kali mir, rogovili, kvari mladež in preklinja.«
Skratka, pokvarjene vilce se je treba po hitrem postopku znebiti. Ampak jež je v tej zadevi vendarle nekoliko pristranski, kajne. V resnici je groznovilca razigrana, rada tudi malo ponagaja, to je treba priznati, zna biti tudi odrezava, kar je res, je res, predvsem pa je zelo praktična, kar v nadaljevanju večkrat pride prav.
Za groznovilčin prihod v Hudo hosto je kriva prababica, ki jo je odgnala od doma in o kateri curljajo na dan nenavadne, pravzaprav grozljive informacije o njeni slabi volji in spretnostih, ki dajo misliti celo ježu – prababica lahko pljune tako močno, da z drevesa sklati še zeleno hruško!
Poleg sitnega ježa in po novem groznovilce so ostali prebivalci Hude hoste sova, ki je klasično preudarna in razgledana, polh, ki se zaveda pomena spanja pred sprejemanjem pomembnih odločitev, veverica, ki o sebi govori v tretji osebi, in kopica drugih, karakterno nekoliko manj izrazitih živali.
Jana Bauer zgodbo otroškega romana v enajstih poglavjih gradi prav na karakterni in situacijski komiki, deloma, posrečeno, tudi na jezikovni: ko si groznovilca z ježevimi bodicami počeše lase in se nato ogleda v ogledalcu, je zadovoljna s tem, kako njena pričeska bode v oči; ko groznovilca, polh in jež srečajo vidro in ji povejo, da so prišli postavit rekord, jih opozori, naj ga postavijo tako, da se bo ujemal z okolico …
Knjiga ni domiselna samo v detajlih, pač pa je v celoti domišljijsko bogata – avtorica si izmisli vrsto izvirnih in zabavnih dogodkov, stvari, pojav in prizorov, na primer čarobno mivko z zanimivimi učinki, rompus buu, ki se ga »… ne praznuje s torto, ampak s tekmovanjem v pripovedovanju najbolj groznih zgodb«, Divjalo, ki sproži vprašanje, ali je divjalost nalezljiva, v poglavju Kako je jež dobil steklino pa se duhovito poigra s tako imenovanimi telefončki in pokaže, kako se informacije med prenosom izgubljajo oziroma maličijo in pretvarjajo v nekaj drugega/novega in kakšne posledice se lahko iz tega izcimijo.
Ilustracije so bile tokrat, zanimivo, zaupane tuji likovnici, in sicer Caroline Thaw, angleški ilustratorki, ki živi in ustvarja v New Yorku in se ukvarja tudi s scenografijo in kostumografijo (takšni primeri nam sicer niso tuji, spomnimo se na primer na Uganke 100 + 1 Andreja Rozmana - Roze in Svjetlana Junakovića ali na Punčko in velikana Neli Kodrič Filipić in Tomislava Torjanca itd., niso pa prav pogosti).
Njene ilustracije so usklajene z bogatim domišljijskim svetom besedila in dobro ujamejo razpoloženja, ki prevevajo Hudo hosto in njene prebivalce, bodisi posamično bodisi skupinsko, je pa treba dodati, da so živalski liki upodobljeni precej bolj prikupno od groznovilce (čeprav si jo je morda avtorica predstavljala prav takšno).
Ilustriran roman Groznovilca v Hudi hosti je duhovito branje, iz katerega od prve do zadnje strani veje simpatičen ton, ki z ostalimi, tudi že omenjenimi momenti lahko pred oči prikliče Milnovo Stoletno hosto, njene prebivalce in njihove dogodivščine. Izvirna naslonitev na tako žlahtno tradicijo je seveda odličen uspeh, takšna knjiga pa nujno priporočena v branje. In bralec? Vsekakor v veselem pričakovanju naslednje knjige.
.
