Janez Ramoveš: Še danes se naježim, če slišim dobro Marijino pesem

Pesniški opus Janeza Ramoveša, ki obsega že šest zbirk, je literarna javnost vedno hvalila. Dokončno priznanje, da je, čeprav piše v narečju Poljanske doline, eminentni slovenski pisatelj, je dobil te dni. Za zbirko Skuz okn strejlam kurente (Cankarjeva založba) je bil namreč nagrajen z eno od dveh največjih pesniških priznanj v državi – z Jenkovo nagrado ­(letos znaša 3500 evrov bruto).

Svoje umetniško delovanje ste začeli v osemdesetih kot član kulturno-teroristične skupine Ne bom oprala teh krvavih madežev. Povejte nam kaj več o skupini.

O mrtvih vse najboljše. Iz tistih časov sem si najbolj zapomnil Francija­ Zagoričnika in Igorja Pustovrha,­ takratna podpornika skupine, kasneje pa tudi založnika mojih prvih knjižnih poskusov. Je pa skupina dobila največje priznanje, ko je bila pred nekaj leti omenjena v Meksikajnarjih, avtorskem stripu Zorana Smiljanića in Marijana­ Pušavca.

Menda se vam je na koncertu skupine leta 1988 pridružila Uršula Ramoveš, pela je cerkvene pesmi. Sta tako začela umetniško sodelovati in se intimno družiti?

Uršula je takrat nastopila na odprtju naše prve razstave v Prešernovi galeriji v Kranju. Zapela je ljudsko Teci, teci bistra voda in Murnove Vlahe. Tako lep glas je imela …

Na internetu sem prebrala, da ste po poklicu lesar. Kako je v vaše življenje prišla poezija?

Precej zgodaj mi je bilo jasno, da bom od nečesa moral živeti. Skozi leta sem razvil mehanizme, ki so mi pomagali, da me rutinsko delo ni oviralo pri pisanju pesmi, kljub temu pa si upam trditi, da sem ga dobro opravil. Znam narediti okno, veste, pa še s športom se mi ni treba ukvarjati. Poezija je prišla sama, ne vem točno, kako. Morda sem tako kot Robert Johnson šel do križišča in pokleknil.

Zakaj pišete v narečju?

Glavni razlog je čisto obrtniški, potreboval sem boljše, ustreznejše orodje. Na začetku je bilo težko, potem je steklo.

Kakšne so prednosti pisanja v narečju? Večja pristnost in nepotvorjenost, večja neposrednost pri izražanju čustev in misli, večja možnost povsem novih, svežih idej?

Besede so stekle v pravem ritmu in melodiji, ni bilo prevajanja, pojavile so se možnosti za sveže in nenavadne rime. Celo molk zveni drugače.

Se počutite kot zagovornik narečij?

Nikogar ne zastopam. Tisti, ki s plehkostmi nastopajo po raznih veselicah, ne zastopajo mene. Ne zanima me srednji vek, oblečen v poliester.

Vas je kdaj zamikalo, da bi pisali v slovenskem knjižnem jeziku, ali to ni mogoče, ker vaše misli ne tečejo v tem jeziku?

Celo prvo, tretjino druge in večji del tretje zbirke sem napisal v zbornem jeziku. Pot nazaj bi bila pot v tuji jezik.

Koliko je na vas vplivala ljudska poezija? In koliko sodobna slovenska poezija?

Iz vsakdanjega življenja se ne spomnim ustnega prenašanja ljudskih pesmi, te so bile v knjigah. Največ tovrstnega izročila sem srečal v cerkvi pri maši. Še danes se naježim, ko slišim kakšno dobro Marijino­ pesem. Čista erotika.

Zakaj v vaši zadnji zbirki prevladujejo tako temni toni?

Temni toni in tesnoba so naravno stanje teh pesmi, zlasti tistih v osrednjem delu zbirke. Proti koncu, v Svetih ritmih, sem se trudil tudi v nasprotni smeri, pa ne kaj dosti.

Od kod je prišel naslov za zbirko Skuz okn strejlam kurente?

Bila je neka anekdota, ki se je tako lepo vključevala v vsebino knjige, da se je njen povzetek kar sam znašel na naslovni strani.

Vaša prejšnja zbirka Čreda je bila posebna, opevala je govedo. Kakšni so bili odzivi, še posebej iz bolj elitističnih krogov?

Po nekaterih razlagah je jezik narečje, za katerim stoji vojska. V Čredi za jezikom stoji nepregledna množica bitij, oborožena s svojimi očmi. Če se je kdo ukvarjal s to knjigo, so bili to izključno elitistični krogi. Do mene so prispele samo zelo naklonjene kritike.

Prebrala sem, da pesmi pišete ves čas, da si jih zapisujete v zvežčič. Kako potem dobijo končno obliko in se pretopijo v zbirko?

Včasih se mi pa res valja v žepu počečkan list papirja, ki se potem dolgo godi v kakšni mapi in če mu je usoda mila, ob kasnejšem dešifriranju ne konča v smeteh. Negodne pesmi zbirko naredijo neužitno, to je staro kmetsko pravilo.

Kaj je vaš pesniški credo, ­prepričanje, ki se ga držite?

Jem svoj kruh in zlagam svoje stihe, kot je v neki pesmi lepo zapisal Jan Skacal. Vedno sem sam svoj prvi bralec. Samo sebi zaupam. Če se slučajno zalotim, da sem se pri pisanju kakor koli sprenevedal, napisano neusmiljeno izločim.

Kako se počutite kot dobitnik Jenkove nagrade, privzdignjen na piedestal nacionalne poezije? Se počutite kot pravi slovenski pesnik ali ne? Se počutite kot nekdo na robu ali kot nekdo v centru slovenske poezije?

Čeprav živim v osrednji Sloveniji,­ sem bolj na obrobju. Imam pa srečo, da srečujem ljudi, ki moje početje potiskajo proti središču dogajanja. Jenkova nagrada je potrditev tega.

Z ženo Uršulo Ramoveš in Fanti iz Jazbecove grape svojo poezijo pretapljate v posebno in iskreno glasbo. Povejte nam kaj o Jazbecovi grapi, po kateri nosi ime vaša skupina? Kolikor vem, je to čisto imaginarna grapa.

Ne boste verjeli, kolikokrat nas je že kdo prepričeval, da Jazbecova grapa v resnici obstaja. Skupina si je nadela ime po naslovu neke pesmi. Sodelovanje z glasbeniki mi je posebno v veselje, velik je tudi njihov prispevek k lažjemu razumevanju mojega jezika. Po koncertih se poslušalci ne pritožujejo, da česa niso razumeli. Nobeden od Fantov sicer ni iz naših krajev, lahko pa sklenemo, da Jazbecove grape so in da jih je veliko.

Kaj vam pomeni več, poezija ali glasba?

Najraje imam, kadar meja med njima ni natančno razvidna. Moram pa, na svojo žalost in ne prvič, poudariti, da sem glasbenik samo toliko, kolikor je glasbe v mojih besedilih. Nisem igral nobenega inštrumenta, nimam lepega glasu, ne morem in ne maram peti.

Še vedno menite, da je vaša ­poezija rokenrol?

Ja, to je rokenrol. Trenutno v fazi malo večje popularnosti. Rokovska kultura je v mladosti močno vplivala na moje življenje. Najbrž bolj kot ljudsko izročilo. Takrat je bila poleg knjig in filmov to ena redkih rešilnih bilk, za katero smo se prijemali v tej včasih neznosno zatohli kmetavzarski pokrajini.