Janko Kos: Literatura kot obljuba sreče in žalosti

Ljubljana - S profesorjem Jankom Kosom se je kot kakšna vrhunska moderatorka humanističnih tem pogovarjala Seta Knop, bibliotekarka na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, na katerem je Kos predaval skoraj tri desetletja. Glede na to, da je pač eden poslednjih mnogovednih polihistorjev pri nas (in da šteje njegova bibliografija okrog osemsto enot!), bi večer seveda lahko trajal do jutranjih ur, a nekje ga je bilo treba »predčasno« končati. To se je zgodilo na točki, ki bi zaradi svojih kronoloških lastnosti sodila na začetek: na vprašanje, kako se človek sreča z literaturo, je Kos dejal, 
da živi z njo od zgodnjega otroštva, da je to stvar za »introvertirane«, 
da pripada »samotnosti« in »sanjarjenju«. Sicer se s takimi in podobnimi­ vprašanji v teh predobletničnih dneh srečuje tudi ob intervjujih, ki so »eden hujši od drugega«.

Največ pogovora se je vrtelo okrog omenjenega oddelka na Filozofski fakulteti. Kos je oblikovanje svojega odnosa do literarne vede obrazložil skozi razmere, ki so vladale ob njegovem prihodu na oddelek na začetku sedemdesetih let. Dominirala sta (kot se ve) Anton Ocvirk in Dušan Pirjevec, sprta zaradi načelnih razlogov. Ocvirk je bil previden, racionalističen duh, ki o bolj abstraktnih vprašanjih literarne vede ni hotel govoriti, Pirjevec pa je, nasprotno – po srečanju s Heideggerjem seveda –
odtaval (pre)daleč od empirizma. Tako je nastal širok in prazen vmesni ­prostor, ki ga je bilo (tudi iz čisto praktičnih potreb študijskega procesa) pač treba zapolniti, in to je storil Kos. On tega seveda ni rekel naravnost, je pa logično in razvidno – tudi iz delitve dela (uvodne študije) za elitno zbirko Sto romanov, ki je pod Ocvirkovim uredništvom izhajala od leta 1964. »Pirjevec je imel pri izbiri romanov izrazito osebne preference,« je dejal Kos, »jaz pa sem zaradi potreb literarne zgodovine izbral tudi kaj takega, kar me ni tako zelo zanimalo.« Ko mu je sogovornica rekla, da je, sicer zagovornik pluralizma vrednot, posvojil predvsem duhovnozgodovinako metodo, je Kos dejal, da literarna zgodovina brez nje sploh ni mogoča, zato je osrednja, vendar različni avtorji (omenil je Wilda) in okoliščine zahtevajo tudi drugačne pristope in tega se je držal. Dejal je, da je »precej nagnjen k literarni sociologiji«, pa tudi tole: »Začeli smo z marksizmom, in tudi ta nas je nekaj naučil.«

Seveda se je Kos dotaknil tudi bolj »ontoloških« vprašanj literarne vede. Na primer, ali je mogoče, da je literatura umetnost, če v njej ni zavesti o pozicioniranju subjekta in o njegovem razmerju do transcendence. Vznemirjalo ga je vprašanje, »kaj se je pravzaprav zgodilo ob zatonu modernizma«, in, posledično, »Ali je postmodernizem premaganje nihilizma?«. Njegov odgovor, da postmodernizem nihilizem še stopnjuje, je seveda logičen. Kos se je vse življenje, sporadično, ukvarjal s Prešernom, 
k prešernoslovju je primaknil pet tehtnih knjig. Osrednji tekst (ne le Prešernov, kar slovenski) je zanj Krst pri Savici, njegovo bistvo pa povzema vprašanje, »koliko je pri Prešernu krščanstva« in za kakšen tip krščanstva gre.

Kot rečeno, nekje je bilo treba končati. Ko ga je Seta Knop proti koncu vprašala, ali se strinja 
z (Adornovo) mislijo, da je literatura »obljuba sreče«, je profesor dodal, »ali žalosti«. Zdi se, da smo lahko z dopolnilom popolnoma zadovoljni.