Tiskane izdaje
»Mislim, da je Faulkner nekoč dejal, da ko se bojuješ v temi, ne gre za to, da bi skušal videti stvari bolje osvetljene, temveč za to, da si ogledaš temo. Mislim, da literatura počne ravno to. V njej ne gre za podajanje odgovorov niti za osvetljevanje, temveč za raziskovanje – pogosto na slepo – velikanskih kosov teme,« je dejal španski pisatelj, prevajalec in publicist Javier Marías v enem izmed intervjujev leta 2009.
Marías, ki je do sedaj izdal petnajst romanov, vključno z novim romanom Zaljubljenosti (Los Enamoramientos, 2011), ki ga v odličnem prevodu Marjete Drobnič lahko beremo tudi v slovenščini (Cankarjeva založba, 398 str. 32,96. evra), pogosto izbira teme, ki so neodgovorljive. Prvenstveno v njegovem pisanju ne gre za razvozlavanje misterioznih ugank, temveč za metanje luči na situacije in zločine, ki v običajnem življenju ostanejo spregledani, pogosto celo zamolčani. V romanu Zaljubljenosti z zanj značilnimi dolgimi stavčnimi strukturami in komorno teksturo, kjer si osrednja lika s proustovsko natančnostjo ter številnimi zastranitvami, pogosto citirajoč verze ali stavke iz svetovnih del, opisujeta povode za svoje ravnanje, obravnava umor madridskega podjetnika in družinskega očeta. Zgodbo sicer spremljamo skozi oči ženske opazovalke, urednice na eni izmed španskih založb v Madridu. Če je ta na začetku oklicana za Preudarno mladenko, ta nadimek ji nadene zaljubljeni par, ki ga ona vsako jutro opazuje med zajtrkom, potem postane ob koncu njen pogled žgoč in prebadajoč.
Pisateljski prenapihnjenci
»Nisem ju opazovala zavistno, sploh ni bilo to, temveč z olajšanjem, saj sem ugotavljala, da je v resničnem življenju mogoče tisto, kar bi po mojem pojmovanju moral biti popoln par,« se izreče pripovedovalka, preden v časopisu zagleda podobo zabodenega moškega. Ne samo da Marías mojstrsko obvladuje maso teksta, da z matematično natančnostjo vključuje in izloča like iz zgodbe ter s tem bralcu pusti, da se privadi na minimalistično introspekcijo likov, tudi njegovi splošno družbeni komentarji, na videz mimobežno vstavljeni v pripoved, kažejo na posebno pronicljivost in očitno kolumnistično kilometrino (dolga leta je avtor pisal za španski časnik El Pais). Ko pisatelj preko svoje junakinje komentira, da se mu zdi fotografiranje mrtvega ali umirajočega človeka, še posebno kadar je utrpel nasilje, zloraba in najhujše nespoštovanje do tistega, ki se je pravkar spremenil v žrtev ali truplo – »če ga lahko še zmeraj vidimo, je tako, kot da ne bi povsem umrl« – se spomnimo tudi na marsikaterega slovenskega komentatorja, oziroma popotnika-dokumentarista.
Toda Marías v svojem zadnjem romanu ne komentira le manije današnjega tiska, ki bralcu ali gledalcu ne prihrani najsurovejših podob, temveč se nekoliko avto-ironično loti tudi pisateljske srenje: »Tisti, ki živijo od književnosti in njenih okoliških dejavnosti in zato nimajo službe – in takšnih je že kar nekaj, v tem poslu je denar, drugače kot razglašajo, zlasti dobro zaslužijo založniki in distributerji –, se ne premaknejo s svojih domov in morajo se zgolj vrniti k računalniku /…/ – z nedoumljivo samodisciplino: človek mora biti nekoliko nenavaden, da se loti kakega dela, ne da bi mu to kdo naročil«. Pisatelju, ki piše od svojega štirinajstega leta (svoj prvi roman Los dominios del lovo, Območje volka, 1971, je napisal pri sedemnajstih, ko je pobegnil v Pariz) in je doslej prejel številne nagrade, vključno s prestižno Prix Formentor (leta 2013) ter častne nazive, se je očitno zdelo smiselno spregovoriti tudi o pisateljskih prenapihnjencih, ki po telefonu svoje urednike sprašujejo, kakšne nogavice naj oblečejo, in na Švedskem spletkarijo za Nobelovo nagrado.
Sodobni Macbeth
Tudi junakinja, tipična voajerka, ki med zajtrkom nič več ne opazi popolnega para, ki bi jo okužil s svojim optimizmom, postaja čedalje bolj nestrpna do slabosti, šopirjenja in neumnosti sodobnih avtorjev, s katerimi ima opravka na založbi. Toda razlog, zaradi katerega je bil popolni par izbrisan z obličja sveta, je prav posebne vrste: nekega popoldneva v hišo žalujoče vdove vstopi Díaz-Varela. Razumna mladenka se v hipu zaljubi v njegove mesnate, čvrste, jasno začrtane ustnice, se začne dobivati z njim v njegovem stanovanju ter po naključju, prisluškujoč na spalničnih vratih, izve, da si Varela želi zasesti mesto umrlega in da je preko posrednika celo naročil njegov umor.
Marías, velik poznavalec Shakespearovih dram, se v tem trenutku začne poigravati z Macbethovim stavkom, ki ga je ta izrekel ob oznanitvi ženine, kraljičine smrti: »She should have died hereafter« (Umrla bi bila pozneje kdaj). Uvidimo torej, da zapeljivec – tudi preko razpravljanja, da nikoli ne vidimo primernega trenutka, ko bi nekdo umrl – skuša utemeljiti svoje dejanje. Predmet njegovega poželenja sicer ni tista, ki je ob njem, torej opazovalka, temveč Luisa, žena umrlega, za katero je prepričan, da se bo slej ko prej otresla svoje otožnosti in se mu, če bo le dovolj vztrajen, predala.
Marías se v zadnjem romanu odpove svoji klasični temi, španski državljanski vojni, se pa zato poda v analizo vprašanja, kako pretentati naključje, tako v smrti kot v ljubezni. Díaz-Varela je nekakšen sodobni Macbeth, ki sicer ne verjame v povračilno sodbo, se pa zato vseeno sklicuje na zakonitosti, ki so veljale bodisi v renesansi ali celo srednjem veku. S tem ko samovoljno potvori Shakespearov stavek »He should have died yesterday« (Umrl bi bil včeraj ali že zdavnaj), vzame usodo v svoje roke. Podvig pa mu ne prinese le smrti, temveč možnost pretihotapljenja v življenje nekoga drugega. Namen tega, da se je prepojil z zločinom, z zaroto in grozo, je, da poteši svojo slo. Varela se s tem, ko se s pomočjo posrednika oddalji od umazanega in krvavega, tudi oddalji od kazni. Želja, če ne celo šibkost, ga v njegovih očeh opravičuje; »/…/ moč navade je neznanska,« razpreda opazovalkin nesojeni ljubimec, »in slednjič zapolni, celo nadomesti skoraj vse. Lahko, denimo, nadomesti ljubezen; ne more pa nadomestiti zaljubljenosti, dobro je razlikovati prvo od drugega, čeprav ju zamenjujejo, nista isto …«
Čutno razbrzdani,
Španski pisatelj, ki se tudi v tokratnem romanu ni mogel upreti temu, da Madridu, v katerem živi in v katerem je bil rojen, ne bi posvetil hommaga, se teme ljubezni in zaljubljanja loteva na mrakoben, skorajda morbiden način. V že prej omenjenem intervjuju s (Chelseo Bauch) je Javier Marías omenil, da bi eden izmed razlogov, zakaj sodobna španska literatura ni v tolikšni meri prepoznana na primer v ameriškem prostoru, utegnil biti v tem, da ne izpolnjuje horizonta pričakovanja, torej, da ne popisuje (več) bikoborcev in ciganov z noži, zataknjenimi za čevlje.
Toda če nekoliko pobliže pogledamo Maríasovo delo, vidimo, da vsebuje vse od naštetega: ne samo da so njegovi moški protagonisti čutni razbrzdanci, ki umore izvajajo z zelo prefinjenim orožjem ter si roke mažejo večinoma zaradi žensk, ki jih strastno ljubijo, temveč so hkrati tudi izjemno načitani; novost zadnjega romana je, da se je avtor, ki deloma odraščal v Ameriki in je kasneje predaval prevodoslovje in špansko literaturo na Univerzi v Oxfordu, odločil poseči v francosko literarno polje (s komentiranjem Balzaca). Verjetno je bil zanj to tudi eden izmed načinov, kako se približati svoji voajerki, ki ponoči sama leži v postelji, nasproti zmeraj temnemu drevju, ter premišljuje o krivdi bivšega ljubimca.
