Josip Osti: S smrtjo ima problem rabelj, ne etični človek

S pesniškim izborom, ki je izšel letos, se je zgodila dokončna pesniška kanonizacija Josipa Ostija pri nas.

Objavljeno
10. september 2013 13.54
Josip Osti Ljubljana Slovenija 2012
Matej Krajnc
Matej Krajnc
Ko pesnik razmišlja o svoji­ domovini, najverjetneje postavi­ domovino jezika pred ozemlje,­ zarisano na zemljevidih. Redkokdaj se zgodi, da pesnik učinkovito »posvoji«­ drugo ozemlje in njegov jezik, še redkeje, da začne v njem misliti ter ustvarjati.

Josip Osti, čigar pesniški izbor je letos z letnico 2012 izšel v prestižni zbirki Kondor, sicer rad pove, da še vedno sanja v maternem, sarajevskem jeziku, »jeziku spominov«, kot mu sicer pravi, da pa je njegov dom zdaj slovenščina, v kateri je od leta 1997 ustvaril vrsto pesniških knjig in vanjo leta 2004 prevedel tudi lasten roman Učitelj ljubezni. Posvojitev je uspela in s pričujočim Kondorjevim izborom se je zgodila tudi dokončna pesniška kanonizacija Josipa Ostija pri nas. Kronološki izbor iz Ostijevih pesniških knjig je pripravil Boris A. Novak, spisal tudi spremno študijo, knjigi pa je, po običaju, priložena obsežna bibliografija.

Verz Josipa Ostija je od prve zbirke­ Tat sanj (1971) do danes prešel več faz, na kratko velja zapisati, da je v sarajevskem obdobju prehajal med daljšim in krajšim, se v slovenskem najprej precej časa konstatiral v daljših pripovednih verzih (z značilnimi dolgimi naslovi) in se nato skrajšal v haiku. Razdelek novih pesmi na koncu izbora torej prinaša zgolj vrsto izbrušenih haikujevskih liričnih izpovedi; v tej pesniški obliki Osti ustvarja od leta 2007.

Etični človek je zbogan s seboj

Smrt je Ostijeva pesniška konstanta že od začetka ustvarjanja; nekakšna rdeča nit, po kateri in ob kateri niza svojo bivanjsko izpoved. Ni torej naključje, da nas že prva pesem v izboru, Circulos vitiosis iz prve, že omenjene zbirke, postavi na začetek te niti z verzom telegram o očetovi smrti naznani stare igre. Ko se sprehajamo po zgodnjih pokrajinah Ostijeve pesmi, nam takoj postane jasno, da gre za liriko deziluzije humanizma, ki pesnika, vsaj takega, ki pri umetnosti ni pripravljen iskati kompromisov, takoj prisili v raziskovanje bivanjske stiske in iskanje izhoda iz nje.

Enostavna in hitra pot iz tovrstne stiske je seveda slikanje ­armagedonovske brezizhodnosti, s katero gre ob boku sarkastični cinizem; nihilistično-cinična poza torej, ki pesnika takoj postavi nad dogajanje in kot superiornega nad lasten pesniški subjekt. Vendar ugotavljamo, kar zapiše tudi Boris A. Novak, da je Ostijeva bivanjska stiska, njegova »ljudožerožernost« – kar je izvrsten pesniški neologizem (tudi spretno preveden), ki pravzaprav brez dodatnih velikih besed opredeli moderno dobo –, utemeljena z visoko etično držo, ne pa s ciničnim nihilizmom. V pesmi Morišče opredeli to držo s pretresljivo podobo obsojenca na smrt, ki hrabro položi glavo na tnalo in tuhta: ne vem ali me drugje čaka kaj težjega od življenja / rabelj nad mano pa mora dvigniti težko sekiro / in me gledati v oči.

Etični človek je torej vedno zbogan s seboj in s svetom, smrt zanj ne predstavlja strahu in bolečine, vse drugače je z njegovimi rablji. Ta bivanjska etična opredelitev še danes drži v Ostijevi poeziji, je še vedno temelj, na katerem je zgradil tudi svojo intimno poetiko, ljubezensko pesem. Tako imenovani »gradnikovski dualizem« je pri Ostiju najbrž prvo, kar bralcu pade na pamet, sploh če pozna njegovo intimno usodo, o kateri je spisal nekatere najpretresljivejše ljubezenske izpovedi.

Osti to osnovno razmerje nadgradi: ni človek, ki bi se bodisi patetično metal v jamo in vil roke ob zmagi minljivosti nad človekom, še manj bi se vanj režala spakasta lobanja, pač pa skozi to bolečino najde pot v novo ljubezen in živi naprej, njegov verz pa se temu prilagodi: haiku ne prenese dolgih tuhtanj in razglabljanj, pač pa se Ostijeva pesniška moč v povezavi z njegovo intimno izkušnjo pokaže v izbrušenju njegove narativne pozicije; življenje je namreč minljivo in ni, da bi se predolgo ustavljali ob podrobnostih, sploh pa ne, da bi vsevdilj tuhtali o preveč bolečih plateh.

Talec lastne preteklosti in novo življenje

Med skrajnostma ljudožerožercev in tragike smrti ljubljene žene Barbare (pesmi o njej so tudi vrhunec njegove ljubezenske izpovedi) se je pri Ostiju seveda zgodilo marsikaj: razmišljanje o etičnih primanjkljajih soljudi je pretrgala (in dodatno osmislila) vojna, prehod v nov jezik in misel, nova ljubezen, na profesionalnem področju pa, poleg pomembnega presajanja slovenske literature v »jezik spominov«, kar je uspešno počel dolga leta, tudi bogata žetev nagrad in priznanj, ki so Ostija kot pesnika že pred pričujočim izborom postavila na pomembno mesto v sodobni slovenski poeziji.

Vojna tematika je pri njem morda najbolj neposredno opredeljena in utemeljena v zbirki Salomonov pečat (1995), v kateri srečamo pesmi Srečen sem kot slepec iz Sidrahove pesmi in Kjerkoli se sprehajam, se sprehajam po sarajevskih ulicah. Tu je pesnik kot nekakšen opazovalec v svetopisemskih širinah, kot talec lastne preteklosti, a vendarle nekdo, ki je preživel lastno eksekucijo in ponovno zaživel drugje. Zanj je to dovolj, čeprav ga je usoda lastnega mesta za vedno opredelila kot neke vrste semizombija, človeka, čigar življenje je »na pol«: v jeziku spominov in v novem jeziku sedanjosti in prihodnosti. Orumeneli del življenja je za vedno zapisan, sreča, da lahko živi naprej, pa ne vedno dejansko srečna in ne vedno samoumevna.

Humor, trpek in črn

Ko govorimo o pesnikovi etični drži, je treba njuno omeniti še tretjo (poleg smrti in ljubezni) najznačilnejšo karakteristiko njegove pesmi: humor. Vendar ne gre za kakšne zabavljice ali kaj podobnega. Ostijev humor je humor z narekovaji. Trpek in črn v plemenitem pomenu besede, kar je pravzaprav že navedeni odlomek iz Morišča, traktat o joku iz pesmi Vsak zid v Sarajevu je zid joka, v katerem pretresljivo navaja, ob čem vse je jokal, vendar ne moremo kaj, da se ne bi tudi nasmehnili, ko omenja Heidi, Lassie, Kočo strica Toma …

Nenavadne izbire, ki sicer temni pesmi vdihnejo nekaj optimizma, razbijejo njen sicer čemerni monolog. Tako je tudi v nekaterih drugih »sarajevskih« pesmih, denimo Med dobrim in zlom ali André Breton je dejal: André Breton je dejal pojdi mimo. V podobni maniri je tudi »Barbarina« Vem, da konec najine ljubezni ne bo pomenil konca sveta. Pesem ima poleg naslova le še en stavek: Ampak, mene zanimaš ti, ne pa svet. Pretresljiva ugotovitev, a zapisana na preprost in hote lahkoten način, na način, ki tudi leta 2009, ko je bila pesem objavljena v zbirki Na križu ljubezni, potrjuje omenjeno in utemeljeno etično držo pesnika, osamelega popotnika skozi atomski vek, ki ne more brez ljubezni in sanj, vendar še zdaleč ni bonvivan ali sanjač.

Po vsem povedanem verjetno niti ne bi bilo fer, da bi posebej zapisovali še kaj bistvenega: vse je v Ostijevih knjigah, v spremni študiji, pa tudi znanstveno podrobno utemeljeno. Z omenjenim verzom Ne vem, ali me čaka kaj težjega od življenja se lahko na neki točki vsi poistovetimo in tudi to (ali zlasti to) naredi Ostijevo poezijo vedno znova živo in relevantno.