Josip Vidmar: Komunizem – edina razumna izbira

O Josipu Vidmarju (1895–1992), vidni kulturni in politični osebnosti v slovenskem in jugoslovanskem prostoru, po eni strani vemo veliko, po drugi strani pa ne. Za temeljito zgodovinsko ovrednotenje njegovega dela je namreč minilo premalo časa, 
o njegovem osebnem življenju pa nam ni znano kaj dosti več od biografskih podatkov, kajti v socializmu se zasebnosti politikov ni javno razgrinjalo. Zato bo najbrž marsikdo lakomno planil po knjigi Josip Vidmar, Moj obraz, ki je pravkar izšla pri Modrijanu.

Knjiga ni avtobiografija in ni biografija. Dogovorjeno je bilo, da bo biografijo napisal družinski prijatelj Jože Javoršek, vendar je umrl pred Vidmarjem. Avtobiografije Vidmar ni pisal, je pa dokaj natančno upodobil tudi sebe, ko je pri svojih štiriinosemdesetih letih napisal Obraze, v katerih je po spominu portretiral svoje nekdanje sopotnike. Opisal je njihovo delo, osebnostne lastnosti, njihov odnos do sebe in svojega do njih ter ob tem še vrsto tudi vratolomnih dogodkov, ki so se pripetili v Vidmarjevem bogatem življenju in prelomnih zgodovinskih časih.

Sestavljanje slike

Knjigo Moj obraz, za katero je poglavja izbrala in uredila hčerka Živa Vidmar, sestavljajo besedila iz drugih Vidmarjevih knjig, največ iz Obrazov, Srečanj z zgodovino in Sil časa. Ker so vsa napisana 
v prvi osebi in razvrščena kronološko, ima knjiga avtobiografske prvine, bralec pa si med prebiranjem sestavlja sliko o avtorjevih osebnostnih lastnostih, ambicijah, vrednotah, medtem ko mu tega ni treba pri njegovem svetovnem nazoru in političnem prepričanju, kajti o njiju sam avtor govori večkrat in eksplicitno.

Tako si bo vsak bralec o Vidmarju ustvaril svojo sliko, sploh zato, ker jo bo večina brala skozi lastna nazorska in politična očala. Ne glede na to pa bržkone nihče ne bo spregledal, da je bil to izobražen človek, ki se je drugače od večine tedanjih revolucionarjev na široko razgledoval po svetu, da je bil ambiciozen, da je bil rad v družbi politično pomembnih ljudi, ki jih je idealiziral še pri svoji častitljivi starosti in ko so bili že mrtvi, medtem ko kulturnim ustvarjalcem s kritiko tako rekoč brez izjeme ni prizanašal...

Ni mogoče spregledati, da je revolucionarje praviloma imenoval samo s priimki, na primer Kidrič, in po drugi strani skoraj brez izjeme tovariš Kardelj in tovariš Tito. ­Kidriča je resda imel za genija, a ker je že nekaj let po vojni umrl, sistem iz njega ni razvil kulta osebnosti, kot ga je iz Kardelja in še bolj iz Tita, Vidmarjevo glorificiranje slednjih pa je najbrž povzročilo tako dosledno rabo besede tovariš ob njunih imenih. Sicer je Vidmar večkrat primerjal Kidriča in Kardelja kot tvorca narodnoosvobodlne zmage in povojnih razmer. »Kidrič je bil plamen, slepeč blisk, ki je osvetlil naša pota, pa tudi burna energija, ki je viharno razdirala in gradila našo resničnost. Kardelj pa je kakor mirno tekoča, vroča vulkanska lava, ki s tihim žarom spreminja podobo sveta.«

Poskus tikanja s Titom

Vidmar svoja srečanja z ljudmi 
z vrha politične piramide opisuje z brezmejnim spoštovanjem, seveda še posebej do Tita. In kakor se je rad meril s pišočimi in se že od mladih let suvereno vživel v vlogo brezprizivnega arbitra, se je pred velikimi političnimi igralci počutil manjšega. Ob Titovi navzočnosti in pogovorih z njim se ga je polotila vzhičenost – saj, koga se pa ni –, o obeh pa je zgovorna tale anekdota. Med nekim pogovorom ga je Tito vikal in čez čas ga je začel tikati. Tikati je začel tudi Vidmar Tita in ta ga je brž spet vikal. Vidmar ga je kajpada vikal nazaj in Tito se je spet odločil za tikanje. Vidmar, pravi, je razumel, da je to način predsednikove komunikacije, da vse tika, medtem ko se k njemu lahko tako obrača le najožji krog ljudi, med njimi tudi Krleža.

Med fašizmom
 in komunizmom

Josip Vidmar je bil iz obrtniško-trgovske dežnikarske družine in čeprav pomanjkanja ni trpel ter se je lahko šolal in celo potoval, je že veliko pred drugo svetovno vojno simpatiziral s komunizmom, ker je verjel v njegovo idejo, vendar je bil obenem apolitičen intelektualec in je dosledno zavračal politično udejstvovanje.

Edina legalna stranka z neprovincialnim programom so bili zanj po prvi svetovni vojni socialisti, pa še do socializma je bil zadržan zaradi madeža kapitulacije v prvi svetovni vojni in boljševizma pod Leninom. V tridesetih letih 20. stoletja, ko sta se razraščala fašizem in nacizem in je kazalo na novo vojno, je bil v stari Jugoslaviji, pravi Vidmar, vsak misleč človek pred izbiro: fašizem ali komunizem, kajti prvi je bil usmerjen proti južnim slovanskim narodom, komunizem pa je priznaval vsem narodom pravico do obstanka in svobodnega političnega in kulturnega razvoja, obetal pa je tudi odpravo izkoriščanja ljudi, bil »edina pot iz kapitalističnega socialnega hleva«, »edino sredstvo za dosego človeštva vrednega reda na zemlji«. S to idejo je šel Vidmar v partizane, vendar se je v partijo včlanil šele po vojni.

Zaradi aktualnih polemik o tem, ali je bila 26. aprila leta 1941 ustanovljena osvobodilna fronta ali protiimperialistična fronta, Vidmar, ki je bil med ustanovitelji, govori o Protiimperialistični oziroma Antifašistični fronti, ki »se je slaba dva meseca kasneje preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda«.

»Naredi iz Kocbeka ateista«

Vidmar je bil neprizanesljiv literarni kritik, toda iz njegovih pripovedi ni razbrati apriornih averzij – razen do klerikalcev. Bil je ateist iz ateistične družine in je iz Rimskokatoliške cerkve izstopil leta 1921. Prav zanimivo bi bilo kaj prebrati o tem, kaj je to takrat pomenilo. Svojo ost je rad zapičil v katoliške intelektualce, še posebej veliko se je ukvarjal z Edvardom Kocbekom, ki je bil, kakor pravi Vidmar, tako rekoč rojen in vzgojen v zakristiji.

Da Vidmar Kocbeku ni prav zaupal in ga tudi ne povsem sprejemal že od samega začetka, čeprav sta bila nekaj časa skupaj v partizanih, je bralcu jasno, četudi se je pisec trudil, da njegovega pogleda na Kocbeka ne bi meglilo nasprotje med ateizmom in krščanstvom. Vidmarju nikakor nista šli skupaj vernost in inteligentnost. Pripoveduje, kako ga je Kocbekova žena Meta (Zdravka) v partizanih nekoč potegnila na samo 
v gozdno temo, poklenila predenj in ga prosila: »Prosim te, naredi iz Kocbeka ateista.«

Vidmar in Kocbek sta se pred spanjem veliko pogovarjala, Vidmarju je zadostovala morala komunizma, medtem ko je Kocbek v njem pogrešal »neko moralistično voljo in malodane katehetsko vzgojnost«. O Kocbeku je večkrat govoril kot o človeku problematičnega in neiskrenega značaja z nagnjenjem do katehetstva, pridigarstva, meglenosti in fantastičnosti, atavistično vezanega na pojem o bogu, ki ni, sicer nedvomno bister, nikoli živel od lastnih misli, ampak se je opiral na razodetje.

Od tovarištva do razhoda

Vidmar popisuje peripetije v zvezi z Dolomitsko izjavo, češ da je bilo ravnanje Kocbeka, ki je do tedaj skrival svoje voditeljske ambicije, njegov politični grob, ne pa poznejši­ Strah in pogum (1951). Kmalu po vojni so se njune poti začele razhajati in se v nekaj letih do konca razšle, Vidmar je bil vpliven mož, Kocbek odrinjen, Vidmar pravi, da si je Kocbek kriv sam, Kocbek je za to in za krutost, ki ga je doletela pozneje, krivil tudi Vidmarja, med drugim zaradi uničujoče kritike Strahu in poguma. Tudi to bodo morali zgodovinarji še doreči, iz Vidmarjeve pripovedi pa je razbrati, da se ni čutil sokrivega za Kocbekovo bedo. Ko je leta 1985 napisal, da so šle represalije proti Kocbeku predaleč, je bilo za vse že prepozno. Vtis je, da sta eden drugega pritegovala in motila, kakor se je v spominih izrazil Vidmar o knjigi Strah in pogum, katere politično dirigirane kritike so Kocbeka dotolkle.

Neodstrta zasebnost

Moj obraz ne razkriva obraza ­Josipa Vidmarja v celoti, čeprav je na koncu po alinejah na kratko popisana njegova biografija. Zanimivo je, da samo mimogrede spregovori o svojih dveh ženah. Po smrti prve (1942), Angele, se je leta 1944 poročil z Nado, operno pevko, 22 let mlajšo od sebe.

Izmed sorodnikov največ govori o bratu Milanu in izmed svojih treh otrok, hčera Nade in Žive iz drugega zakona in Tita iz prvega, največ o slednjem, ki je tako kot Nada pokojni in je bil naš cenjeni novinarski kolega pri Delu, ki smo se mu mladi novinarji posebej prikupili, če smo z njim šahirali. Strast do šaha je imel po očetu in še bolj po stricu Milanu, ne pa tudi stričevega izjemnega talenta, ki ga očitno ni podedoval nihče od potomcev.

V prvem zakonu so mu umrli trije otroci kmalu po rojstvu. Še najbolj osebni del 
v knjigi se nanaša na Vidmarjevo veliko ljubezen do Kosovelove sestre Karmele, ki se je med njima vnela med Vidmarjevo prvo zakonsko zvezo in ta je bila verjetno tudi razlog, da se je vse končalo pri hrepenenju.