Jože Stabej: Na prvem mestu je prevajanje!

Enigmatik, pevec, urednik in predvsem prevajalec praznuje osemdesetletnico. 

Objavljeno
15. november 2012 16.32
Matej Hriberšek
Matej Hriberšek

Mojster na več področjih kot bi lahko na kratko opisali dejavnost slovenskega enigmatika, solističnega pevca basista, urednika in predvsem prevajalca Jožeta Stabeja, ki se je rodil leta 1932 v Mariboru. Poleti je torej praznoval 80. rojstni dan.

Prvih devet let je preživel v Mariboru, med vojno je bila družina izgnana v Srbijo, nato so Stabeji do konca vojne živeli v Zagrebu, do 1948 v Mariboru, potem pa so se preselili v Ljubljano; tu je Jože 1950 maturiral na klasični gimnaziji. Študij je nadaljeval na Oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je l. 1960 diplomiral; isto leto je v Ljubljani končal tudi študij na Oddelku za operno igro Akademije za glasbo in šest razredov Glasbene šole Matica.

Jožetova dejavnost skozi čas je bila mnogostranska in raznolika. Kot urednik je deloval na Radiu Ljubljana, pri tedenski reviji Tovariš, reviji Jana, na Delu kot urednik pri Slovenskem almanahu in Mladinskem tisku, pri založbi Borec in nato pri založbi Mladika. Bil je tudi vodja prireditvene poslovalnice Pionirskega doma v Ljubljani in sedem let samostojni umetnik.

Širša javnost ga pozna kot enigmatika, sestavljavca križank in kvizov. Je eden od utemeljiteljev slovenskega ugankarstva; njegovo ime je postalo sinonim za uganke in kvize. Kot ugankar se je najprej uveljavil na Hrvaškem, nato pa je sodeloval pri ustanavljanju in razvijanju prve slovenske ugankarske revije »Kaj veš, kaj znaš«. Izdal je tudi tri samostojne knjige ugank. Sodeloval je pri radijskih in televizijskih kvizih kot snovalec, kot član žirije in eno leto na TV Slovenija kot voditelj. Kot pevec je nastopal na odrih doma (ljubljanska in mariborska opera, solistični koncerti) in v tujini (Jugoslavija, Avstrija, Bolgarija, Italija, Sovjetski zveza, Kitajska). Večkrat je bil član odbora Društva glasbenih umetnikov Slovenije, in štiri leta njegov predsednik. Za svoje delo na glasbenem področju je l. 1982 prejel Betettovo nagrado.

Toda osrednje področje njegovega dela je – to vedno poudari tudi sam – prevajanje. Prevajati je začel že v dijaških letih (novele in humoreske za časopis »Ljudske novice«; Ciceronovo delo Katon Starejši ali o starosti za šolsko rabo). Kot literarni prevajalec je dejaven približno od leta 1962. Prevaja iz angleščine, italijanščine, francoščine, nemščine, ruščine in srbohrvaščine.

Od njegove prve objavljene trdo vezane knjige, prevoda romana Cecila Scotta Foresterja Odloženo plačilo leta 1963, je izpod njegovega prevajalskega peresa prišlo na desetine prevodov del različnih piscev: Edne Ferber, Iva Andrića, Roberta Neumanna, Theodorja Dreiserja, Itala Tomassonija, Giorgia Bassanija, Sinclairja Lewisa, Toni Morrison, Fulvia Tomizze, Samuela Becketta, Jacka Londona, Fréderica Lepagea, Viktorja Frankla, Doris Lessing in še mnogih drugih, k temu pa prištejmo še prevode številnih strokovnih, poljudnoznanstvenih in znanstvenih del z različnih področij ter glasbenih besedil; celoten prevajalski opus obsega več kot 150 knjig.

Vseskozi je tudi reden udeleženec prevajalskih simpozijev, član upravnega ali nadzornega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev ter član komisije za podelitev nagrad in priznanj. Jožetove zasluge in prevajalske dosežke je društvo posebej nagradilo dvakrat: leta 1986 je dobil Sovretovo nagrado za prevod dela Williama Goldinga Obredi ob prehodu, leta 2007 pa ga je zaradi njegove prevajalske odličnosti in uspehov imenovalo za svojega častnega člana.

Prijatelji in prevajalski kolegi mu iskreno čestitamo ob visokem življenjskem jubilej. Naj ohrani enako čilost in energičnost kot doslej, pa tudi svoj znameniti, le njemu lastni humor!