Tiskane izdaje
Med knjigami, ki so izšle letos, ponuja eno najbolj prijetnih in zanimivih počitniških branj knjiga Kafka, večni zaročenec. Kafka, ključno ime moderne književnosti, je večno zanimiv protagonist, ljubezen je nikoli izčrpana tema, avtorica pa je znala iz tega sestaviti dober roman.
Tunizijska pisateljica Jacqueline Raoul-Duval, ki živi v Parizu, je romaneskno pripoved zasnovala na Kafkovih pismih, s prikazom njegovega kar pestrega ljubezenskega življenja pa izrisuje tudi njegovo zapleteno osebnost in biografijo.
Avtorica psihološko pretanjeno pronica v Kafkovo nevrotično psiho, ki se odraža tudi v odnosu do ljubic, po katerih hkrati hrepeni in beži od njih. Z njimi ima najraje razmerje prek pisem in v domišljiji, kajti njihova fizična navzočnost kvari njegove fikcijske predstave o njih, prav strah pa ga je sobivanja s žensko, ker bi to zmotilo njegov ustaljeni način življenja.
Ljubil predstavo o ženski
Franza Kafko (1883–1924) v pismih živo zanima, kaj njegove ljubice jedo, kdaj gredo spat, kaj imajo oblečeno ..., paranoično pa se izogiba prisostvovanju temu v realnosti. Lahko bi rekli, da je ljubil predstavo o ženski, zato je lahko ljubezenska razmerja ohranjal le prek pisem. Njegov odnos do žensk je bil tudi mazohističen. Trpeč zaradi strahov, dvomov in želje, da bi se posvečal zgolj pisanju, čeprav si je želel tudi zakon, se štirikrat zaročil in vsakič ubežal poroki. Ni mogel živeti z žensko niti brez nje.
Njegova prva ljubezen je bila Hedwig Weiler, vendar se roman, ki je izšel letos pri Beletrini, začne z njegovo drugo ljubeznijo Felice Bauer. Tako ona kot naslednje tri so živele na Dunaju ali v Berlinu, medtem ko je on živel v Pragi.
Čar nedosegljivosti
Felice spozna v Pragi, ko obišče svojega znanca in Kafkovega najtesnejšega prijatelja Maxa Broda. Kafka ji začne v Berlin pisati pisma, v katerih ji izpoveduje svoja čustva, in kmalu se zaročita. Od Felice se začne odmikati, ko zanjo postane nepogrešljiv. Ljubi lahko le nedosegljivo.
V pismu Maxu Brodu napiše: »Ljubim lahko samo tisto, kar lahko postavim tako visoko nadse, da mi postane nedostopno.« In: »Nedosegljiva mi je. Moram se sprijazniti s tem in v takšnem zanosu sem, da to počnem kriče od radosti.« Med zvezo s Felice si Kafka dopisuje z njeno prijateljico Grete Bloch in žonglira z njenim srcem. Kafka razdre zaroko, Felice pa ohrani skoraj vsa njegova pisma.
Pisma so bila pozneje objavljena v knjigi in jih lahko beremo tudi v slovenščini kot še številna Kafkova leposlovna dela, pisma in dnevniške zapise. Njuno petletno dopisovanje (okrog petsto pisem) in dvakrat preklicana zaroka govorita o Kafkovi negotovosti in strahu pred dokončno odločitvijo. Felice se je, kot se je izrazila, počutila kot Kafkova žrtev in krvnik.
Kafkova naslednja ljubezen je Julie Wohryzek, ki jo spozna v vaškem gostišču na severu Prage, kjer šest tednov nabira moči, potem ko je prebolel špansko gripo. Franzu se Julie zdi čedna, ljubezniva, zelo nevedna in požrtvovalna. Tako kot Felice tudi njo prepriča o zaroki, vendar se zdi Franzevim staršem revna čevljarjeva hči povsem neprimerna za njihovega sina. Tudi sam se ohladi in razdre zaroko.
Milena najusodnejša
Kafkova naslednja in najbolj znana ljubezen, Milena Jesenská, vstopi v njegovo življenje prek književnosti. Tečejo zadnja leta njegovega kratkega življenja (41 let), ko že tri leta boleha za tuberkulozo. Poročena mlada Milena je prevajalka ter novinarka in prosi Kafko, ali sme prevesti nekatera njegova dela iz nemščine v češčino.
Ohranilo se je 134 pisem, ki so izšla v knjigi Pisma Mileni, eni najbolj znanih knjig ljubezenskega dopisovanja. Eden od urejevalcev Kafkovih pisem, Willi Haas, je opisal Pisma Mileni ne samo kot ljubezenski roman, ampak kot orgijo samouničevanja in poniževanja. Kafka vidi sebe in dopisovanje z Mileno kot izvor lastne nesreče. Na koncu dopisovanja pravi, da so ta pisma samo še trpljenje, nastalo iz neozdravljivega trpljenja, in povzročajo nezaceljive rane.
Milena je pozneje umrla v koncentracijskem taborišču, kamor so jo odpeljali, ker je iz protesta nosila Davidovo zvezdo, čeprav ni bila Judinja. Od vseh njegovih ljubic mu je bila Milena intelektualno najbližja, sama ga je opisala kot najboljšega in najnenavadnejšega človeka, ki ga je spoznala.
Smrt v Dorinih rokah
Nazadnje, leta 1923, se Kafka zaljubi v Doro Diamant, ki jo spozna med oddihom ob Baltskem morju. Z njo živi – prva, s katero se nastani – v Berlinu, dokler zaradi napredujoče bolezni ne odide v sanatorij Kierling pri Dunaju, kjer leta 1924 umre v Dorinih rokah. To je obdobje v Kafkovem življenju, kjer je opaziti začetek njegove sprijaznjenosti z vsem, kar ga obdaja.
Leto po smrti, 1925., izide njegovo kapitalno delo Proces, v katerem se Franz zaveda moči birokracije in organiziranega sistema oziroma vsega tistega, kar duši človeka v vsakodnevnem življenju. Kljub temu se ne sprijazni s situacijo, ampak da vedeti, da bo v njem ostal revolt ne glede na nemoč.
Nekateri kafkologi menijo, da sta Dora in Kafka ostala skupaj, ker nista imela druge izbire. Dora je na njegovo zahtevo sežgala del njegovih spisov.
Franz ni sposoben živeti
Iz vseh Kafkovih ljubezenskih peripetij je mogoče sklepati, da v ljubezni nikoli ni bil zares in iskreno srečen. Zdi se tudi, da je bilo edino bitje, ki je Franza Kafko zares dojelo in z nadpovprečno inteligenco razumelo ter pisatelja pojasnilo celo Maxu Brodu – Milena Jesenská. Kafko je opisala bolje kot kdorkoli drug, bolje od Maxa Broda, ki je po prijateljevi smrti poskrbel za objavo njegovih del.
Dejala je, da je bilo življenje za Kafko nekaj povsem drugega kot za vse druge. Predvsem so zanj denar, devizna centrala in pisalni stroj povsem mistične stvari, najbolj nenavadne uganke, kot mu je mistična skrivnost ves svet. Njemu je vse nekako tuje. Človek, ki hitro tipka na pisalni stroj, in tisti, ki ima veliko ljubimk, sta mu enako nedoumljiva kakor češka krona v pristojnosti pošte in krona pri beračici, nedoumljiva zato, ker sta živa.
Franz pa ne more živeti. On ni sposoben živeti. On ne bo nikoli zdrav, dokler ga bo strah. Vendar nobena psihična krepitev ne more premagati tega strahu, ker strah preprečuje krepitev. Ta strah se ne nanaša na vse, kar živi brez sramu. Franz bo hitro umrl.
Večno omahovanje
Kafka je vse odraslo življenje omahoval med književnostjo, brez katere ni mogel živeti, in meščanskim življenjem. V trikotniku med literarnimi načrti, delom pravnika v zavarovalniškem zavodu Arbeiter-Unfall-Versicherungs-Anstalt in prvo resno ljubezensko zvezo s Felice Bauer je v bistvu že leta 1917 dal prednost literarnim ambicijam.
Vseeno je v njem do konca tlel antagonizem med literarnim in realnim življenjem. Vmes je divjala prva svetovna vojna, avstro-ogrska monarhija je razpadla in Češka je postala republika. Kafkovo okolje, zavarovalni zavod, je postalo češko.
Njegova galopirajoča tuberkuloza in španska gripa sta ga prisilili, da je veliko časa preživel po toplicah in sanatorijih. Njegovi že tako omejeni stiki z ljudmi so postajali še redkejši. Izjema so bili Max Brod, družina, nekaj prijateljev in ljubice.
Osamljeno in trpeče
Kafka je živel osamljeno in trpeče, razrvan od številnih dvomov in težkih vprašanj o smislu življenja. Njegova pisma pričajo, da si je zastavljal metafizična vprašanja, očitno pod vplivom Kirkegaarda. V nasprotju s klasično metafiziko tuberkulozni Kafka ni videl pozitivnega izhoda. Vse je bilo podvrženo minljivosti.
Protislovja v Kafki so bila plod njegove psihične nestabilnosti, ki jo je morda najbolje razkril v Pismu očetu. Ta psihična nestabilnost je nedvomno pogojevala tudi njegovo literaturo. Kafka je bil književnost in je živel književnost, tako v delih kot v pismih in dnevniških zapisih. V tem smislu je treba brati tudi njegov citat: »Jaz sem književnost in nič drugega.«
Čustveno življenje tega večno tesnobnega, sumničavega in plašnega pisatelja se je odražalo na njegovem pisanju. Zapleteni odnosi z ženskami niso bistveno vplivali le na njegovo življenje, ampak so navdihovali in zavirali njegovo književno delo. Tako je, menijo nekateri poznavalci, preklic zaroke s Felice spodbudil njegov roman Proces, razmišljanje o odnosu z Mileno pa se je odrazilo na romanu Grad.
