Tiskane izdaje
Če bi Nobelovo nagrado za književnost podeljevali po nakladi izdanih del, bi bil nedosegljiv kandidat za lovoriko kitajski vodja Mao Zedong. Njegova Mala rdeča knjižica, kot po domače imenujejo zbirko citatov iz Maovih govorov in filozofskih spisov, je znova v tisku. In o njej se znova govori kot o večpomenskem publicističnem dogodku.
Se Kitajska vrača v maoizem? Ali novo partijsko vodstvo obnavlja duh velike kulturne revolucije? Se bo z Maovimi citati prebudila tudi strah vzbujajoča cenzura, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uvrstila zahodno književnost v kategorijo »strupenega semena« buržoaznega načina razmišljanja?
Ali pa je morda ponovni natis Male rdeče knjižice samo eden od načinov zaznamovanja 120. obletnice rojstva velikega vodje
Lahko bi rekli, da gre predvsem za to zadnje, kajti čeprav se je maoistična retorika res vrnila v govore partijskih voditeljev, so kitajske knjigarne neovirano pisane in nezaustavljivo preplavljene z raznimi naslovi svetovnega leposlovja in esejistike.
Ocenjujejo, da je Mala rdeča knjižica natisnjena in ponatisnjena v približno petih milijardah primerkov, a čeprav je njen vpliv v času evropske zanesenosti z maoizmom segel daleč čez kitajske meje, je zdaj pokojni voditelj samo eno od imen v velikanski ponudbi kitajskega sodobnega založništva. Lani je bilo natisnjenih 8,1 milijarde knjig, med katerimi ni po ničemer mogoče prepoznati ideološko motiviranega osiromašenja knjigarn in improviziranih uličnih stojnic, na katerih so naprodaj piratske kopije biografije priljubljenega Steva Jobsa.
Zdi se celo, da je nekdanji vpliv Maove etike, filozofije in politike zdaj zasenčil nauk ameriškega stratega življenjskega uspeha Dala Carnegieja, čigar delo Kako pridobiti prijatelje in vpliv na okolje je danes veliko bolj brano od »citatov«, oblečenih v plastične rdeče platnice.
Pravi kitajski nobelovec
Minilo je točno leto, odkar je Mo Yan postal prvi »pravi« kitajski pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost (pravi zato, ker piše v kitajščini in živi na Kitajskem, v nasprotju z Gao Xingjianom, ki je to priznanje dobil leta 2000, a ga mnogi Kitajci ne priznajo za svojega, ker že od osemdesetih let prejšnjega stoletja živi v Franciji in ima francosko državljanstvo). Mnogi so upali, da bo slava, ki jo je dosegel Kitajec brez disidentskih značilnosti, vplivala na to, da se bo več bralo v državi, v kateri se zdi, da se veliko več knjig tiska in izda, kot se jih prelista in vpije v glavo.
Z odhodom Mo Yana v Stockholm se je povečalo število uporabnikov interneta (to poletje so jih našteli 591 milijonov), ki ga imajo Kitajci za vir primarnih informacij, pogosto pa tudi za osnovni medij, s katerim (legalno ali nelegalno) pridejo do literarnih del. Povprečni Kitajec še vedno prebere samo
Vse to je protislovno, če imamo pred očmi dejstvo, da je bilo v času, ko je prvič izšla Maova Mala rdeča knjižica, 230 milijonov Kitajcev nepismenih, danes pa jih je manj kot petdeset milijonov.
Mnogi so poskusili odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako. Pri tem je bilo laže pojasniti, zakaj so Kitajci nekoč, v Maovem času, več brali. Mala rdeča knjižica ni bila samo obvezna literatura, temveč se je iz nje citiralo, ko so se Kitajci pogovarjali s kolegi, sosedi in sodržavljani. Ko se je voznik državnega avtomobila zahvalil avtomehaniku, ker je zamenjal gume, je bil njegov odgovor: »Služiti narodu!«, kar je naslov enega od Maovih esejev.
Ana Karenina
Danes so časi tako obremenjeni s stresnim hitenjem za zaslužkom in preživetjem, da je težko nekaj ur na dan sedeti ter mirno in zbrano brati nekaj, kar ni povezano z delom, izpiti ali adrenalinskim političnim dogajanjem.
Kljub temu Kitajci včasih berejo pisatelje, za katere založniki niso pričakovali, da bodo priljubljeni. Takšen je na primer James Joyce. Ko je prevajalka Dai Congrong prevajala njegov roman Finneganovo prebujenje, je bila že po honorarju, ki ji ga je založba plačala – 12 dolarjev za tisoč angleških besed – prepričana, da od jezikovno in slogovno zahtevnega dela ni mogoče pričakovati velikega zaslužka. Prevajala ga je osem let, dopisovala pojasnila in razlage in vse to delala predvsem iz navdušenja univerzitetne profesorice evropske književnosti.
Ko je roman na začetku letošnjega leta izšel pri založbi šanghajske Narodne založniške hiše, je bilo vseh osem tisoč izvodov razprodanih v treh tednih in založba je takoj naročila natis dodatnih pet tisoč izvodov. Ljudje so Joycea – ki je na Kitajskem seveda znan že od prej, tudi po javnem boju med dvema profesorjema zaradi avtorskih pravic za prevod Uliksesa – kupovali zaradi različnih razlogov. Nekateri zato, ker občudujejo njegovo književnost, mnogi pa zato, ker so brali, da je Finneganovo prebujenje najtežji roman, ki je bil kadarkoli napisan, zato so se hoteli preizkusiti v branju takšnega dela.
Ko pišejo o tem, da Kitajci vse manj berejo, se počasi izgublja resnična slika, saj nekateri krogi pravzaprav berejo vedno več. Zanimivo je na primer, da to velja za visoke partijske voditelje. Seznam desetih najbolj branih del v kitajskem političnem vrhu kaže, kaj ljudi, ki vodijo državo z 1,3 milijarde prebivalcev, najbolj zanima, skrbi in česa se najbolj bojijo. Kar zadeva ljubiteljsko leposlovje, Kitajci z veliko informiranostjo spremljajo, kdo bo letos dobil Nobelovo nagrado za književnost.
Mnogi priznavajo, da je med Kitajci najbolj priljubljen nobelovec bil in ostal Gabriel García Márquez. Konkretno, njegovih Sto let samote. Bloger Hong Zhu to pojasnjuje v enem od nedavnih prispevkov. »Ker je to knjiga proti samoti ..., ki je strašnejša od smrti,« je zapisal in dodal, da »samota izhaja iz revščine, ker če živiš omejeno v materialnem smislu, to vodi k neomejeni duševni osami«. To se danes dogaja mnogim. Morda bodo tudi zato milijoni znova vzeli v roke Malo rdečo knjižico. Morda bo Mao res nominiran za Nobelovo nagrado, ko jo bodo nekoč Kitajci podeljevali najvplivnejšemu pisatelju, ki je vedel, kako spremeniti svet.
