Tiskane izdaje
Scott McCloud je lastno teorijo stripa – v obliki stripa – v glavi nosil dolgih devet let, zatem jo za nadaljnjih petnajst mesecev položil na risalno mizo, naposled pa leta 1993 izdal pod naslovom Understanding Comics: The Invisible Art. Slabi dve desetletji zatem smo jo dobili Slovenci.
K njegovi že prevedeni novejši knjigi Kako nastane strip: pripovedne skrivnosti stripa, mange in risanega romana, onkraj Atlantika izdani leta 2006, so jo v prevodu Izarja Lunačka Kako razumeti strip: o nevidni umetnosti dodali v Cankarjevi založbi. Letnica 1993 je pri branju vredna upoštevanja. V knjigi, ki je bila med stripovsko srenjo v času izida zelo odmevna, namreč McCloud še nekako v modernistični tradiciji analizira temeljne ravni besednjaka stripa in stopa v bran devete umetnosti kot avtonomnega medija, vrednega preboja z ravni otročarij med upoštevanja vredne umetnosti, po drugi strani pa to spodjeda s širšim pogledom, ki sega onkraj meja stripa z drugimi mediji. Tudi komercialna navodila za uporabo avtomobila mirno označi za strip.
Kot se spodobi, knjigo uvaja prav definiranje, pri katerem se je že v izhodišču izognil obravnavanju devete umetnosti kot nečesa z obveznimi oblački, besedilom, onomatopejo ali celo s papirjem kot edinim pravovernim nosilcem. Do časa nastajanja knjige je avtorski strip tovrstne diktate že presegel, s tem pa zahteval širšo oznako.
McCloud je pri lastni definiciji izšel iz zgoščene oznake Willa Eisnerja, da je strip »umetnost sekvence ali zaporedja«, in jo, da bi medij jasneje ločil od animacije ali filma, podaljšal v »umetnost negibnih slikovnih in drugih podob, sopostavljenih v namensko zaporedje« (za »druge podobe« jemlje črke, znake). Tako široka definicija seveda še vedno pomeni, da lahko za strip deklariraš vsak Križev pot v tej ali oni slovenski podružnični cerkvici. Dojameš jo kot poskus samodefiniranja v času, v katerem alternativen avtorski strip in grafični roman še niti v ZDA nista dosegla dokončne veljave.
V zdajšnjem obdobju mehko-trdih prehodov enega medija v drugega in krilatice Everything goes (v MGLC je, denimo, serija tukajšnjih striparjev pravkar uvrščena v izbor razstave knjig umetnika) jo gre dopolniti vsaj v umetnost negibnih slikovnih in drugih podob, sopostavljenih v namensko zaporedje, o katerem nekdo z ustreznim znanjem, referencami ali institucionalnim zaledjem trdi, da je strip.
Ko bralec že ve, kaj je strip, mu McCloud privošči kratek ekskurz v zgodovino. Res kratek, saj hitro vzklikne (teorijo je izrisal kot pripoved v prvi osebi), naj se s tem ukvarja kdo drug (kdo se seveda že je), na podlagi široke definicije pa v stripovski svet pritegne vse mogoče, od ameriške predkolumbovske umetnosti do znamenite grafične serije Une semaine de bonté Maxa Ernsta, ki smo jo pred nekaj leti videli v Mestni galeriji Ljubljana.
Ples vidnega z nevidnim
Da ne bo pomote, cilj McClouda in njegove ustripljene teorije stripa ni toliko popis zgodovinskega dometa stripa in njegovih meja kot to, čemur pravi »velika debata«, v okviru katere bralcu prek analize formalnih prvin – črte, vizualiziranja gibanja, kadrov, barv, razmerja do scenarija idr. – na preprost in zelo spretno vizualiziran način omogoči uvod v dojemanje strukture stripa. Vlogi beline med posameznimi stripovskimi kadri, denimo, pripiše tako odločilen pomen, da je pristala že v podnaslovu knjige O nevidni umetnosti. Razume jo kot časovno cezuro pri spremljanju slik v zaporedju, ki ravno z odsotnostjo vidnega spodbuja vživetje in dopolnjevanje vsebine.
»Če človeka ubiješ med dvema sličicama, ga s tem obsojaš na tisoče smrti,« pravi ob sličici napada na neki nesrečni stripovski lik in naslednji, prek katere se razteza le neskončen »Aaaargh!«. Način uboja je seveda prepuščen vživetju in prav ples vidnega z nevidnim, vloga cezure v pripovedi, se mu zdi kvintesenčna posebnost stripa. Namreč, med vsemi oblikami umetnosti – ne le vizualnimi – izključno stripa. S tem pa se težje strinjaš.
Veliko prepričljivejše je McCloudovo obravnavanje posameznih slogovnih modelov in strategij vizualiziranja pripovedi pri različnih klasikih stripa po svetu, katerega rezultat je jasna delitev zahodnjaške in japonske stripovske tradicije. Knjiga sicer nagovarja s platnicami v vpadljivih tonih (slovenska izdaja se drži podobe izvirnika), ki jim pripišeš, da želijo na policah knjigarn veselo mahati z repom in pritegniti širše bralstvo. Ne le tisto, omejeno na avtorski strip v ožjem smislu, ampak tudi pristaše mainstreamovskih žanrov, ki jih ne bo prehitro odvrnila niti McCloudova jasna, preprosta, učbeniška risba. Za svojevrsten učbenik ne nazadnje tudi gre, za knjigo, ki je bila po Eisnerjevi Comics and Sequential Art iz leta 1985 šele druga tovrstna knjiga o stripu v ZDA, s tega stališča pa niti edini narod v EU, ki kdaj zmaže kakega polha, ni čisto od muh. Od leta 2006 imamo Najmanjšo veliko enciklopedijo stripa Cirila Horjaka, droben album, ki bralcu ponuja kakovostno ustripljen uvod v zgodovino in temeljne pojme stripa.
