Tiskane izdaje
Ukrajina je v zavesti povprečnega Slovenca prisotna le po nekaj nepovezanih pojavih: Sovjetska zveza, žito, Černobil, kozaki, Taras Buljba ... Ukrajinska literatura je delček te terre incognite.
Kot naročeno je prejšnji teden v organizaciji društva Filoslav na ljubljanski Filozofski fakulteti potekala prireditev, ki je prinesla nekaj dragocenih informacij o stanju ukrajinskega duha in njegovih odsevih v literaturi.
O ukrajinski literaturi sta spregovorila dva Ukrajinca, ki živita v Sloveniji: Julija Miturič Kocbek, ki vodi tečaj ukrajinščine na Filozofski fakulteti, in Andrija Hevka, ki je avtor nekaterih ukrajinskih in dvojezičnih knjig ter tajnik društva Ukrajincev. Začnimo s Hevko, potomcem k nam priseljenih Ukrajincev.
Zgovoren in samozavesten gospod je povedal, da za svoje rojake kljub nasilju ni v skrbeh, saj je Ukrajina vedno zmagala in bo tudi to pot. Zatrdil nam je tudi, da sta si slovenska in ukrajinska duša zelo podobni, zato se med seboj dobro razumemo. Do neke mere imamo podobno zgodovino, saj so bili Ukrajinci pogosto zatirani in pod tujo nadvlado, tako kot Slovenci, sami pa niso nikoli osvajali tujih teritorijev.
Poudaril je tudi, da je ukrajinski jezik zelo različen od ruskega in da je izjemno melodičen. It tega izhaja izjemna količina ljudskih pesmi, ki jih imajo Ukrajinci, in dejstvo, da takoj, ko se srečajo, začnejo peti. Pojejo tudi Tarasa Ševčenka, pesnika, o katerem je bilo govora v nadaljevanju Hevkovega predavanja.
Pokopan tako,
Ševčenka Ukrajinci spoštujejo kot svojega duhovnega očeta. Je simbol ukrajinske kulture, je to, kar je za Angleže William Shakespeare, za Nemce Johann Goethe, Ruse Aleksander Puškin in za Slovence Prešeren. Rodil se je v skromnih razmerah, zgodaj sta mu umrla starša, zato ni dobil najboljše izobrazbe, a kljub temu je pisal vrhunsko poezijo, pravi Hevka, kar je pravzaprav zelo presenetljivo. Očitno je bila poezija že v njem in se je izrazila ne glede na okoliščine. Bil je tudi nadarjen slikar, s slikanjem se je preživljal. Na začetku je pripadal romantiki, kasneje se je približal realizmu.
Njegova zbirka poezije Kobzar je zagledala luč sveta leta 1840 in je pomembno vplivala na razvoj literature ter na standardizacijo ukrajinskega jezika. Pisal je intimno liriko, balade, lirsko epiko. Glavni temi njegove poezije pa sta narod in svoboda. Tudi sam je bil skoraj 40 let suženj, tlačan, zato je zelo dobro zavedal pomena svobode. Umrl je le nekaj dni, preden je bilo tlačanstvo ukinjeno, svobode ni dočakal.
Pokopan je ob Djnepru, na gori, kot je zapisal v pesmi Prerokba. Ukrajinci se k njegovemu grobu pogosto odpravijo na romarsko pot, je povedal Hevka. Veliko njegovih pesmi je po vsebini podobnih Prešernovi poeziji, kar je glede na sorodne okoliščine do neke mere razumljivo.
Ševčenkova poezija je povezana s kulturo kozakov, smo slišali na predavanju. Ukrajinski kozaki so bili bojevniki, ki so se bojevali proti Tatarom, Mongolom, Rusom, Poljakom in drugim zavojevalcem. Živeli so v znameniti Zaporoški sič ter veljali za nepremagljive. Zelo so denimo fascinirali slovenskega duhovnika Josipa Abrama, ki je na začetku prejšnjega stoletja v domačem Štanjelu skupaj z nekaj prijatelji ustanovil svojo Zaporoško sič.
Med »pobratimi kozaki« je bil tudi Simon Gregorčič, ki je nosil kozaško ime Serdenjko – Srečko, za častnega hetmana (vodjo) so izbrali Janeza Ev. Kreka, ki je dobil ime Ostap. Abram se je vsled velikega pomanjkanja ukrajinskih prevodov pri nas lotil prevajanja Ševčenka in leta 1907 izdal prevod Kobzarja, ki je v uporabi še danes.
Faksimile te knjige je pri založbi Družina izšel leta 2007. Ukrajinska kultura je imela velik vpliv na nekatere kasnejše slovenske ustvarjalce. Denimo duma, ki jo je uporabil Župančič, je oblika ukrajinske lirsko-epske ljudske pesmi. Motive iz ukrajinske folklore najdemo tudi pri Aškercu in drugih.
Literarno popotovanje
Napisana z veliko humorja in reflektira živahno vaško življenje. Sledi največji poet Ukrajine Taras Ševčenko, o katerem smo že govorili. Ivan Franko (1856–1916) je še ena kjučna literarna figura Ukrajine. Pisal je naturalistične romane o socialnih temah, pa tudi prve modernistične pesmi, ter prvi prevajal v ukrajinščino. Pojem nacionalne identitete zaseda pomembno mesto v njegovih esejih.
Lesja Ukrainka (1871–1913) je bila drobna in krhka ženska z neozdravljivo boleznijo, ki je postala vodilna figura modernističnega gibanja. Pisala je zelo senzibilno poezijo, v njej je govora o osamljenosti, družbeni odtujenosti, ukrajinski ujetosti v ruski imperij itd. V svinčenih komunističnih časih je bilo preganjanjih mnogo ukrajinskih avtorjev, nekateri so v gulagih izginili za vedno.
So pa tudi taki, ki so se situaciji prilagodili. Eden takih je Pavlo Tičina (1891–1967), ki je dobil najvišja sovjetska priznanja in zasedal pomembne funkcije. Znan je po delih, ki kažejo unikatno ukrajinski simbolizem. Lina Kostenko (1930) sodi v generacijo šestdesetih in uteleša alternativno Ukrajino. Eno od imen sodobne ukrajinske literature je Oleksandr Irvanec (1961). Je pripadnik postmodernistične skupine Bu-Ba-Bu, ki ji pripada tudi Juri Andruhovič.
Skupna ugotovitev obeh večerov bi lahko bila, da je ukrajinska literatura prizma, skozi katero lahko gledamo na vprašanje identitete Ukrajine in razmišljamo o njenem obrobnem geografskem položaju ter precej junaški, a precej neusmiljeni zgodovini.
Da bi na to temo lahko rekli še kaj več, pa bi morali imeti več prevodov v ukrajinskih del v slovenščino. Dogajanje prejšnji teden je torej opozorilo slovenskim založnikom, da se morajo ozreti na vzhod.
