Kastrirano pisateljevanje Muronga Xuecuna

Mladi kitajski pisatelj Murong Xuecun je eden od čedalje številnejših »internetskih pisateljev«. Te dni so pri International Herald Tribune ponatisnili njegov govor na neki prireditvi, v katerem obravnava tudi strahove, ki vodijo njega in njegovega založnika do očitne samocenzure.

Objavljeno
04. marec 2011 10.41
Posodobljeno
04. marec 2011 11.00
S. Ž., zunanja politika
S. Ž., zunanja politika
Precej nenavadno pot protesta je izbral mladi kitajski pisatelj Murong Xuecun, ki je eden od čedalje številnejših »internetskih pisateljev« – svoje delo torej plasira predvsem na spletu, s čimer mnogi že tudi precej dobro zaslužijo. Uspelo mu je namreč, da se je s svojimi stališči obrnil tudi na mednarodno javnost, ko je International Herald Tribune te dni ponatisnil njegov govor na neki prireditvi, v katerem obravnava tudi strahove, ki vodijo njega in njegovega založnika do očitne samocenzure.

Murong je najbolj znan po romanu Leave Me Alone: A Novel of Chengdu, prevedenem tudi v angleščino. V zadnjem času je znano tudi njegovo delo The Missing Ingredient, s katerim razkriva znane denarne piramidne sheme in za katerega je lani dobil celo veliko državno literarno priznanje. Toda prav ob tej priložnosti se mu je zgodilo tisto, česar ni pričakoval – preprečili so mu, da bi lahko, kakor je sicer v navadi, kot nagrajenec tudi spregovoril. To pa so mu omogočili malo pozneje – šele v klubu tujih dopisnikov v Hongkongu, njegov takratni nagovor pa je obkrožil svet precej bolj, kot bi ga ob podelitvi literarne nagrade.

V Heraldu so njegov prispevek naslovili z Besede, ki jih lahko uporabljamo, in tiste, ki jih ne moremo, Murong pa je med drugim zapisal, da je nagrado Literarne revije »priznanje za akcijo« dobil ne toliko zaradi svojega literarnega dosežka, temveč bolj za svoj pogum. Zanj je to nepričakovana počastitev nekega pisca oziroma nekaj podobnega temu, kot če bi nogometaša nagradili kot dobrega uličnega bojevnika. »Sem pa neprijetno presenečen, saj v resnici nisem niti pogumen. Poguma pri pisateljevanju ni mogoče iskati pri opisovanju boja proti denarni piramidi in njenim ustvarjalcem, temveč pri tem, ko nekdo mirno govori o resnici, medtem ko so drugi utišani in ne morejo izraziti resnice. Gre tudi za to, da lahko govorimo z različnimi glasovi in pri tem tvegamo zamero države ali da kogar koli tudi užalimo – a še vedno v korist resnice in pisateljske vesti.«

Kot je povedal Murong, je sam zase prepričan, da je v bistvu strahopetec. »Povem le tisto, kar je varno povedati, in kritiziram samo tisto, kar je dovoljeno kritizirati.« Pred kratkim je z zamudo izšla tudi njegova knjiga. Morda je niti ne bi bilo, je razumeti avtorja. Toda vzrok za zamudo tiči še nekje drugje – ali kot je povedal Murong, naletel je na nekega zelo pazljivega urednika, s katerim se je moral kar dva meseca besedno spopadati, medtem pa je na tleh od jeze razbil skodelico, mu v obraz zalučal nekaj trdih besed, doma besno tolkel po steni, nazadnje pa vseeno kapituliral. »Ta urednik je previdna oseba. Kakršne koli že so okoliščine, bo najprej pomislil na svojo varnost. Po njegovih pogledih bi bilo še najbolje, če mi sploh ne bi objavil knjige, ker bi to bilo še najbolj varno. Celo ko je bil že prisiljen k objavi, mi je priporočil, naj naokoli raje ne govorim nič resničnega, saj je resnično lahko nevarno in prinaša tveganje. In kakor hitro sem mislil, sem postal nevarnost. Nisem soglašal z njim, a vedel sem tudi, da ni edini, ki tako misli.«

Pisatelj je potem spregovoril še o tem, kaj vse je v kitajskih razmerah lahko nevarno vsaj po mnenju urednikov, ko se tudi zato sprevrača povsem nedolžne stavke ali samo besede. V njegovem primeru se je dolgi besedni boj z urednikom pri nekem stavku končal samo s spremenjenim vrstnim redom besed. »Lahko bi napisal nekakšen slovar občutljivih besed, v katerem bi se znašle tudi besede sistem, pravo, vlada, pa še številni drugi samostalniki, nekateri glagoli, kar nekaj pridevnikov in celo nekaj posebnih števil. Na koncu pa še vsa imena religij, imena pomembnih ljudi, imena držav, vključno s Kitajsko, celo besedna zveza kitajsko ljudstvo, ki se potem spreminja v nekateri ljudje, bralci pa mislijo, da se mi je zmešalo.«

Vsekakor gre za kastrirano pisanje, povzema Murong Xuecun, ko pravi, da se sam sebi zdi kot evnuh, ki je sam sebe kastriral, še preden je zdravnik zgrabil za skalpel. Fotodokumentacija Dela