Tiskane izdaje
Pri branju enega izmed najzahtevnejših romanov Danila Kiša – Peščena ura – je verjetno smiselno slediti smerokazu, ki ga v spremnem zapisu postavlja odlična poznavalka Kiševih del Svetlana Slapšak: »Kiševa učenost, poznavanje jezikov, izvrstno prevajanje so bili nedvomno vpisani v njegov upor in nasprotovanje.«
Upor se v tem fragmentarnem romanu, ki riše diskurzivno nit vsaj na dveh ravneh, na ravni zgodovinskega spomina (holokavst nad Judi) in osebnega spomina na očeta, ki je bil leta 1944 deportiran v Auschwitz, kaže kot upor proti hierarhičnemu redu stvari.
Vtis o svetu je primaren, trdi Slapšakova, poln nerazločnih impulzov. Toda s tem, ko pisatelj na novo zarisuje enciklopedijo sveta, ne ponuja le mitologizacije vsakdana, temveč kaže, da zgodovinski spomin, filtriran skozi zgodbe posameznikov, lahko vodi do groze holokavsta.
Seveda je jasno, da nas pisatelj na primer z naštevanjem prednosti in negativnih učinkov pomladi, kot tudi z uporabo drugih postmodernih postopkov, skuša zapeljati in nam tako omogočiti, da sedeminšestdeset delov knjige sestavimo v poljuben vrstni red.
»Norišnice sprejemajo največ pacientov; statistična krivulja samomorov se nevarno vzpenja,« zapiše pripovedovalec, o katerem kljub menjavanju glasov vemo, da se postavlja na stran nereguliranega, neurejenega, dualnega sveta. Paradoksalnost »zaprtega«, »neaktualnega«, »hibridnega« romana, kot je v nekem intervjuju omenil Kiš, je podprta še z dialoško zasnovo. S tem je med drugim nakazana tudi njegova »razpokanost«: peščena ura je namreč metafora za razpokani čas, razpokana bitja, ki obstajajo v njem.
Eden izmed ključnih postopkov, ki jih je Kiš uporabil v tem romanu, je katalogiziranje nadrobnosti, od seznama poklicev do navajanja intenzivnosti čustvenega življenja med trajanjem pijanosti. Še bolj zares mu gre pri navajanju seznama imen umrlih ljudi. »Hotel sem torej, in še zmeraj si želim, oditi iz življenja s primerki ljudi, flore in favne, spraviti vse to v svoje srce kot v barko /.../,« se nam izpoveduje norec, ki se bori proti »ogromni, večni, božanski ničnosti«.
Kljub tovrstni visoki retoriki je roman premazan z lakom blage ironije. Že to, da v njem manjka osrednji dogodek, ki ga le slutimo v zakulisju, ter da nam pisatelj kasneje prikaže pisanje pisma kot vrhovno počelo, nas vrača v prazačetek, pri katerem se poraja vprašanje smrtnosti kot huronski smeh spričo njene nedoumljivosti in neulovljivosti.
Ko Kišev norec razpreda, da stanja drgeta ni mogoče prenesti, zanj je potrebna norost, poblaznelost, slutimo, da pisatelj poleg zrenja v grlo smrti govori tudi o lastni življenjski situaciji; šele ko je Kiš izbral usodo imigranta v Parizu, je začenjal prejemati nagrade iz celotne Jugoslavije, toda hkrati je postal (pogosto nerazumljena) ikona disidentstva iz mistične vzhodne Evrope.
Medtem ko sta bila njegov prejšnji roman, Grobnica za Borisa Dadoviča, ali roman, ki je sledil, Enciklopedija mrtvih, precej analizirana, je Peščena ura dobila status hermetičnega romana. Tokratna slovenska izdaja v izredno tekočem prevodu Sete Knop je torej priložnost za ponovno akumulacijo in sestavo širše slike.
