Tiskane izdaje
Pred dobrimi tridesetimi leti se je slovensko bralstvo seznanilo s Sergiom Ramírezom oziroma prevodom njegovega romana Si se ustrašil krvi?, tokrat pa sta prevajalki Ajda Krajnc in Jasmina Markič vložili trud v poslovenjenje romana Margarita, lepo je morje, ki je krona v pisateljevem obsežnem opusu pa tudi v širšem kontekstu latinskoameriške književnosti. Za pričujoči roman ni zanemarljiv podatek, da je bil njegov avtor, rojen leta 1942, v vrhu državne politike: član nikaragovske vlade in podpredsednik države. Ko se je v sredini devetdesetih let razšel s sandinisti, se je vrnil h književnosti in leta 1998 objavil pričujoči roman o zarotniškem delovanju skupine, ki je leta 1956 pripravljala atentat na predsednika Anastasia Somozo, kar naj bi končalo prevlado osovražene dinastije. Pisatelj je bil tudi vodja Dvanajsterice, sestavljene iz intelektualcev, podjetnikov in voditeljev, ki so podprli boj sandinistov proti samodržcu Somozi.
Množica sodelujočih je osnovni ustvarjalni aparat, ki ga pisatelj uporabi v romanu z očarljivim naslovom, da predoči, v kakšnih okoliščinah se je pripravljal družbeni prevrat. Gre za prek petdeset oseb, ki v stalnih medsebojnih živahnih, polemičnih, ironičnih, celo grotesknih pogovorih ustvarjajo besedilo, meječe na tekst, napisan za gledališče. In takšna gledališkost se pojavi tudi na koncu prvega in tretjega dela, ko so zgolj naštete osebe, katerih opis je zreduciran na minimum.
Takšno nizanje zgodbe, ki je minimalizirana na priprave na odločilni dogodek, predoči še nekaj: kaže utrip dežele, v kateri je ostrina jezika oziroma besedičenja pokazatelj odločnega karakterja in je po navadi s stališča zadržanosti severnocelinske mentalitete pogosto označeno za vročekrvno ali celo kolerično.
In še en aspekt tovrstnega brezkrajnega pikrih besedovanja je treba poudariti: učinek teatralnosti je neizbežen. Posebej ob dejstvu, da je poleg osrednjega lika, se pravi diktatorja, izpostavljen lik največjega nikaragovskega pesnika, pokojnega Rubéna Daría. In to na način, ki daje njegovi prisotnosti ponovno utelešenje. Morda po reklu: vladar umre, naj oživi pesnik!
Vse našteto v zvezi z načinom podajanja romaneskne snovi pa za prebiranje predstavlja določeno težavo, saj je ogrožena percepcija naracije, ki je kljub določeni eliptični strukturi še vedno zavezana premočrtnosti, ko se pričakuje napovedani dogodek: atentat. Tako je v vsej razsežnosti zapovedana zgolj ena osredinjenost za prebiranje: vrenje vročih glav, prevročih, da bi še razmišljale v okoliščinah, ko je bilo svobodno razmišljanje pravzaprav prepovedano. In seveda sledi dokončna prekinitev zapovedanega diskurza.
