Tiskane izdaje
Ko je letos spomladi blejsko srečanje Pen obiskal francoski pisatelj Pierre Lemaitre, smo napovedali, da prihaja v slovenščino tudi njegov z Goncourtovo nagrado ovenčani roman Na svidenje tam zgoraj. Zdaj je tu: debela, epska, štiristo strani dolga freska Francije po prvi svetovni vojni, poseljena z vojnimi veterani, vojnimi dobičkarji, žalujočimi ..., skratka s pisanim človeškim življem, ki poskuša preživeti v povojnem razdejanju.
Lemaitre, rojen leta 1956 v Parizu, sicer ni zvezdniški pisatelj, je pa precej znan in cenjen pisec žanrske literature, konkretno kriminalk, morda celo nov Stieg Larsson. Zgodovinski roman Na svidenje tam zgoraj je odklon v njegovem opusu, a le delno, kot je povedal pisatelj maja na Bledu: »Med pisanjem Au revoir là-haut svoje skrinje z orodjem nisem zamenjal, register, barvitost, tonaliteta in občutje so enaki kot v kriminalki.«
Zgodba se začne novembra 1918, ko vojaki čakajo na premirje, ko prevladuje občutek, da bo vojne kalvarije vsak hip konec. Stvar se zaplete, ker se poskuša zelo ambiciozen, egoističen in pokvarjen poročnik d'Aulnay-Pradelle v zadnjih trenutkih vojne izkazati v boju z Nemci in s tem doseči lastno promocijo in slavo.
Na umazan način izzove spopad na neki neugodni točki fronte, v katerem sta hudo ranjena vojaka Albert Maillard in Édouard Périgord. Najprej je zadet Albert, za njim pa še Édouard, ki mu poskuša rešiti življenje. Dogodek ju tesno poveže, postaneta neločljiva dvojica.
Posledice vojne so za Édouarda bolj usodne kot za Alberta, saj mu granata dobesedno odtrga obraz. Dolge mesece leži v bolnišnici, zadrogiran z morfijem, in tudi ko se mu zdravstveno stanje popravi, ne kaže volje do vrnitve v življenje.
Noče več obstajati, razglasi se za mrtvega, čeprav to povzroči veliko žalost pri njegovem očetu in sestri. Albert pridno skrbi za kolega, ki je bil v prejšnjem življenju nadarjen slikar in je pripadal bogati družini, zdaj pa živi pod lažno identiteto in ne uživa nobenega nekdanjega privilegija več.
Za Alberta in Édouarda je življenje trd boj za preživetje, dokler se slednji ne domisli bistrega plana. Nasprotno pa se Pradelle po spletu okoliščin poroči z Édouardovo sestro in izkoristi dobre vezi njene družine za bogatenje in vzpenjanje po družbeni lestvici.
Lemaitre piše z velikim zamahom, vzame si čas za podrobno opisovanje, a je hkrati lahkotno satiričen, črnohumoren, suspenziven, z zanimivimi uvidi v psiho junakov, ki so zelo natančno izpisani in plastični, tako da se roman kljub dolžini ne zdi dolgovezen.
Sporočilo je jasno: Francija je bila po koncu prve svetovne vojne obsedena s pokopavanjem in čaščenjem mrtvih, povsem pa je zanemarila preživele. Vojni heroji skorajda beračijo, morilci pa so na piedestalih. Tako kot se v vojnah in po njih rado dogaja.
