Zadnja leta je slovenski film le začel zaokrožati svojo kanonizirano podobo, ki jo, med drugim, zagotavljajo temeljna dela enciklopedične narave. Prav pred kratkim je izšla že druga zgodovina slovenskega filma; za zdaj prvi del, drugi sledi.
K temu korpusu bi pravzaprav lahko šteli že delo 40 udarcev: Slovenska filmska publicistika o slovenskem in jugoslovanskem filmu v obdobju 1949-1988, izbor je opravil in ga pokomentiral Zdenko Vrdlovec. Leta 2011 je izšla »kapitalna« Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-2010 (zadnjo podobo ji je dal Samo Rugelj, pred tem sta izšli dve zgodnejši različici več avtorjev).
Med temeljna dela lahko prištejemo tudi monografijo Ko beseda podobo najde, Slovenska literatura in film v teoriji in praksi (1984-2012) Matevža Rudolfa. Hkrati z njo je lansko leto izšla tudi najobsežnejša enciklopedična publikacija o slovenskem filmu doslej, Zgodovina filma na Slovenskem 1896-2011; napisal jo je nedvomno največji poznavalec domačega filma Zdenko Vrdlovec, in to na 845 straneh.
In zdaj, pravkar je izšla še ena »zgodovina«; njen avtor je Peter Stanković, izredni profesor kulturologije na ljubljanski fakulteti za družbene vede. FDV je tudi založnica knjige, ki obsega dobrih sto strani manj kot Vrdlovčeva, ampak pred nami je, kot rečeno, šele prvi del. Stanković pripravlja nadaljevanje, ki bo seglo v čas po letu 1988, kar pomeni, da bo celota res temeljni historični dokument o slovenskem filmu.
Seveda se ponuja primerjava med Vrdlovčevim in Stankovićevim projektom; razlika izhaja iz naslovov, v prvem primeru gre za filmsko produkcijo nasploh, v drugem je očitna omejitev na igrani celovečerec, toda v naravi stvari je, da se vsaj dve tretjini gradiva prekriva. Opazna razlika pa je v metodologiji členjenja časovne dolžine stoletja.
Pri Vrdlovcu je kronologija vsebinska (Kino brez filma 1896-1918, Nemo obdobje z začetki zvoka 1918-1945, Nastanek in razvoj nacionalne kinematografije 1945-1991 ter Novi val 1991-2011), Stanković pa se je odločil za kombinirano metodo: do sredine stoletja členi čas po vsebinskih sklopih, ki jih pozneje veže na desetletja.
Takole: Zametki kinematografije na Slovenskem, Trideseta leta: prva slovenska celovečerna filma; Slovenski film med drugo svetovno vojno; Povojna kinematografija: Triglav film in revolucionarna agitacija; Petdeseta leta: komercializem in pojav Viba filma kot alternative; Šestdeseta leta: avtorski film; Sedemdeseta leta: filmi dediščine, umetniški film, komercializem in socialni feljton; Osemdeseta leta: kriza.
V obeh primerih so posebej zanimiva prva poglavja, ki govorijo - ne o zgodovini filma, pač pa o zgodovini kinematografije in kinematografov kot podjetniške in ljubiteljske dejavnosti na slovenskih tleh; o tem se je doslej vedelo razmeroma malo. Seveda pa je najpomembneje, kako so koncipirana poglavja.
Pri Stankoviću gre za nepretrgan kronološki tok (nekoliko pogrešamo mednaslove, ki bi vnesli občutek preglednosti in torej tudi obvladljivosti velike gmote gradiva), v katerem si ob posameznem celovečercu sledijo informacije o družbenozgodovinskih in produkcijskih okoliščinah nastajanja filma, kratek sinopsis, empirična dejstva, povezana s filmom, igralci (tudi takšna anekdotičnega značaja), avtorjeva vrednostna sodba (ki je prav toliko koristna, kot je lahko dvorezni meč, če vzbuja polemičnost), odmevi na film (kritike, podatki o gledanosti) pa tudi zapis o avtorju, ko se v knjigi pojavi prvič (ta zapis in sinopsis sta natisnjena v grafično izstopajoči obliki). Stankovićeva Zgodovina prinaša zgodovino, pa tudi zgodbo slovenskega filma.
Tiskane izdaje
