Tiskane izdaje
Marcel Reich-Ranicki, ki je prejšnji teden umrl pri triindevetdesetih, je bil desetletja najvplivnejši književni kritik v Nemčiji, njegov sloves je segal daleč v svet. Bil je človek ostrega jezika in neusmiljen polemik, hkrati spoštovan in osovražen. Njegova beseda je imela nesluteno moč, zato so ga imenovali književni papež.
Če je knjigo pohvalil, je v hipu postala uspešnica in uspešnica je bila tudi njegova avtobiografija, ki je v Nemčiji izšla leta 1999. Doživela je številne ponatise, prevedli so jo v osemnajst jezikov, pred kratkim tudi v slovenščino (založba Modrijan, prevod Ana Jasmina Oseban, spremna beseda Andrej Inkret).
Reich-Ranicki v njej s temperamentom pripoveduje zgodbe in anekdote iz številnih obdobij svojega življenja, polnih barv, ljubezni in žalosti. Vse šaljive anekdote iz povojnega obdobja ne morejo prikriti bolečine, ki jo je nosil s seboj iz medvojnega časa.
Kdor od blizu vidi vlak, ki pelje v smrt in je nanjo obsojen tudi sam, je zaznamovan vse življenje. Dolgo se je spravljal k pisanju avtobiografije, ker se je izogibal brskanju po bolečem spominu. Ko se je do tega pripravil, ker je to obljubil ženi, je napisal roman svojega življenja. Zelo zanimivo branje.
»Sem napol Poljak, napol Nemec in v celoti Jud,« je Marcel Reich-Ranicki leta 1958 odgovoril na vprašanje, kaj pravzaprav je: Poljak ali Nemec. Tako neposredno vprašanje mu je zastavil tedaj še neznani pisatelj Günter Grass iz Gdanska, ki je bil nad odgovorom malone očaran, medtem ko je Reich-Ranicki kasneje zapisal, da v tej sicer spontani in simpatični aritmetični formuli ni držala niti beseda. Kajti njegova edina domovina je bila književnost.
Po finančnem zlomu očeta, ki se je ukvarjal s trgovino v poljskem mestu Włocławek, so ga poslali k stricu v Berlin. Tam je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, kjer kot Jud ni imel posebnih težav. Učitelji, naj so bili nacisti ali ne, so se do Judov vedli dostojno in korektno. Podobno je veljalo za sošolce.
Izgon iz rajha
Bil je 28. oktober 1938, ko ga je iz postelje vrgel stražnik in mu sporočil, da je izgnan iz rajha. Odšel je v Varšavo k bratu Alexandru, ki je s starši živel v majhnem stanovanju, kjer je imel tudi zobozdravstveno ordinacijo. Za študij ni imel denarja, službe ni dobil, tako da je občasno inštruiral nemščino in tam dočakal nemško okupacijo in vojno. Še en datum je usodno zaznamoval njegovo življenje. To je bil
Opisi življenja v varšavskem getu so pretresljivi. Zaradi odličnega znanja nemščine in potrebe po prevodih iz poljščine v nemščino je postal vodja pisarne za prevode in dopise pri judovskem svetu varšavskega geta. To je bila njegova prva stalna služba, za katero je dobival skromno plačo. Vsi dopisi med judovskim svetom in nemškimi uradi so šli skozi njegove roke, zato je imel vpogled v aktualno dogajanje v getu, ki je kmalu štel 450.000 ljudi. V tem ogromnem koncentracijskem taborišču je od pomladi 1940 primanjkovalo vsega, tako da se je kmalu pojavil nov poklic: tihotapec.
Staršev ni mogel rešiti
Nemci so začeli 22. julija 1942 »seliti« Jude iz varšavskega geta. Še istega dne je morala judovska redarska služba pripeljati na železniško postajo 6000 Judov, ki so jih strpali v vagone in »preselili« v Treblinko. Ker so bile med osebami, ki so bile izvzete iz tovrstnih »selitev«, tudi soproge uslužbencev judovskega sveta, sta se Ranicki in Tosja še istega dne poročila. »Ali sem v naglici Tosjo tudi poljubil, tega ne vem več. Dobro pa se spominjam, katero čustvo naju je prevevalo: strah – strah pred tem, kar se bo zgodilo v prihodnjih dneh.«
Mami in očetu ni mogel pomagati. »Povedal sem jima, kje se morata postaviti v vrsto. Oče me je gledal nebogljeno, mati presenetljivo umirjeno. Bila je skrbno oblečena: nosila je svetel dežni plašč, ki ga je kupila v Berlinu. Vedel sem, da ju vidim zadnjič. In takšna ju imam pred očmi še danes.«
S Tosjo sta se nemudoma priglasila v poljsko armado, kjer so ju dodelili oddelku za propagando in v grafično delavnico. V enoti za propagando se je srečal s prvim izmed številnih literatov, ki jih je spoznal v dolgem življenju. Nadporočnik Stanisław Jerzy Lec je bil namreč vodja enote, ki mu je izdal prvi ukaz v vojski: preveriti je moral, ali je Lec pravilno prevedel Brechtovo pesem v poljščino.
Oddelek za propagando so razpustili, s Tosjo pa so ju premestili na vojaško cenzuro pošte, kjer se je kmalu prepričal, da tovrstno delo ni le topoumno in dolgočasno, temveč tudi popolnoma odvečno. Kljub temu so ga po koncu vojne zaposlili v tajni obveščevalni službi in ga januarja 1946 poslali v popolnoma razdejan Berlin, dve leti kasneje pa s Tosjo v London.
Novembra 1950 so se z novorojencem vrnili v Varšavo, kjer so ga v nekaj tednih odpustili in potem za dva tedna zaprli. Med zaporniškim branjem romana Anne Seghers Sedmi križ je spoznal, da ga književnost zanima bolj kot vse drugo. Ko je podpisal izjavo, da ne bo nikoli spregovoril niti besedice o poljski tajni službi, so ga izpustili in začelo se je njegovo literarno obdobje.
Iz pogovora s Seghersovo se je naučil, da »se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo«. In da so še najmanj sposobni presojati lastna dela. »Praviloma sicer vedo, kaj približno so hoteli izraziti in ponazoriti, doseči in povzročiti. To izhodišče pa jim izkrivlja perspektivo na to, kar so v resnici dosegli in ustvarili.«
Ko je Bertolt Brecht leta 1952 obiskal Varšavo, je bil tam še skoraj neznan avtor. Reich-Ranickega, ki je pred prihodom napisal članek, v katerem ga je izdatno hvalil, je sprejel v hotelu Bristol. »Komaj sem prestopil prag, že mi je zaprlo sapo. Brecht je sedel za mizo, na kateri je bil velik pladenj – na pladnju pa nekaj, česar v Varšavi leta 1952 ni bilo mogoče dobiti prav nikjer: pomaranče, banane in grozdje. Brecht je sadje bodisi prinesel iz Berlina bodisi ga je zanj pripravilo veleposlaništvo NDR. Nikomur med nami, njegovimi gosti, ni ponudil niti sadeža,« se spominja Ranicki.
Samovšečnost pisateljev
Pogovori z literati vselej potekajo po istem vzorcu, ugotavlja Reich-Ranicki. Zanimajo jih le lastna dela, o katerih so pripravljeni govoriti ure in ure. Ni spoznal pisatelja, ki ne bi bil nečimrn in vase zagledan – razen če je šlo za slabega avtorja. »Tudi Brecht je poznal eno samo temo: svoja besedila, svoje gledališče.
Preden sta s Tosjo odšla v Nemčijo, je v Varšavi spoznal še Günterja Grassa, ki je ravno tedaj pisal Pločevinasti boben. Popoldne, ki ga je preživel z njim, je bilo precej dolgočasno. Bolj zanimivo je bilo na srečanju Gruppe 47, ko je Reich-Ranicki zvečer ob kozarčku družbi pripovedoval o svojih doživetjih v Varšavi med nemško okupacijo.
Po preselitvi v Nemčijo leta 1958 je najprej pisal kritike za številne časnike, leta 1963 pa je dobil redno službo pri Zeitu. Na radiu je vodil oddaje Literarna kavarna, v katerih sta s Hansom Mayerjem med drugimi gostila Theodorja Adorna, Heinricha Bölla, Friedricha Dürrenmatta, Hansa Magnusa Enzensbergerja, Maxa Frischa, Günterja Grassa in Roberta Walserja.
Čez deset let je prevzel vodenje uredništva za literaturo pri časniku Frankfurter Allgemeine, ki ga je v razmeroma kratkem času preoblikoval v najpomembnejši forum za književnost. »Sicer so me čedalje pogosteje označevali za 'velikega kritika' ali celo 'literarnega papeža', vendar še zdaleč ni bilo jasno, ali gre v teh primerih za spoštljivo prijazen odnos ali prej za hudoben in porogljiv zasmeh. Ironičen, prezirljiv in posmehljiv prizvok teh meni pripisanih prepoznavnih oznak ali izveskov mi ni ušel: nisem se mogel otresti suma, da so mi vse, za kar so me hvalili, obenem očitali in me tega dolžili.«
Kritika naj bo berljiva
Literarno prilogo pri Frankfurter Allgemeine je urejal s strastjo, najprej pa je ukinil dotedanje zapleteno, akademsko in dolgovezno pisanje o književnosti, ki je bilo najbolj značilno za recenzente iz univerzitetnih krogov, ne pa tudi za tiste, ki so živeli in poučevali v anglosaških deželah.
V avtobiografiji so posebej zanimivi opisi pisateljev, ki jih je Reich-Ranicki osebno poznal, z nekaterimi tudi prijateljeval, a praviloma ne prav dolgo – v večini primerov do kritičnega zapisa o neki njihovi knjigi.
