Tiskane izdaje
Kuijer – rodil se je leta 1942 – je prva dela za otroke objavljal že v sedemdesetih letih, mednarodni uspeh pa mu je prineslo delo Knjiga vseh stvari (2004), ki je prevedeno tudi v slovenščino. Zgodba je umeščena na Nizozemsko v začetek petdesetih let, napisana je s perspektive devetletnega Thomasa, odraščajočega v zaprti patriarhalni družini, ki ji vlada versko fanatični oče. V nasprotju s togostjo in emocionalno opustelostjo družinskega ozračja je dečkova domišljija bohotna in fantastična. Thomas namreč vidi stvari, ki jih ne vidi nihče drug – tropske ribice v kanalu, invazijo žab pred hišo, odpadanje listja sredi poletja ipd. – in jih zapisuje v dnevnik. Magični realizem njegove »knjige vseh stvari« je na eni strani kontrapunkt suhosti verskih tekstov, ki jih ob obedih prebira oče. Otroško pretirane vizualne metafore so tudi način dečkovega (posrednega) izražanja čustev, ki ga preplavljajo, a jih še ni zmožen ubesediti.
Guus Kuijer je v slavnostnem govoru ob podelitvi nagrade povedal, da so bili prelomnica v njegovem (umetniškem) razvoju filmi Ingmarja Bergmana: »Odraščal sem v strogi krščanski družini, zatorej sem bil vzgajan z odgovori. Biblija je pojasnjevala vse, kar človek mora vedeti. Vsi okoli mene so umetnost cenili le, če je potrjevala biblijske resnice. Bergmanovi filmi so mi dopustili, da sem odkril nekakšen protisvet, ki je zastavljal vprašanja, ne da bi poznal odgovore.«
V Knjigi vseh stvari životarjenje v okovih verskih dogem na eni ter življenje, pregneteno z umetnostjo, na drugi strani utelešata Thomasov oče in ostarela soseda, ki so jo okoliški otroci razglasili za čarovnico. Prav ona dečku razkrije, da mora, če hoče biti srečen, prej premagati strah. Tako se deček slednjič sooči s tiranskim očetom, pri čemer ga podpirajo mama, sestra, kopica ekscentričnih tet, »čarovniška« soseda in dekle z umetno nogo, v katero je zaljubljen. Če se je Thomas na začetku iz primeža domačih razmer umikal skozi okno domišljije, na koncu skozi glavna vrata v hišo spusti življenje. S te nove perspektive tudi očeta uzre v povsem drugačni luči: kot osamljenega človeka, ki se boji veselja; in do njega začuti usmiljenje.
Jaz ne obstaja brez drugih
Polnokrvni, včasih tudi ekscentrični liki, ki stojijo ob strani osrednjemu otroškemu junaku oziroma junakinji, so ena od stalnic Kuijerjevega pisanja. Vendar avtorju pri tem ne gre za bodrenje v smislu »v slogi je moč«. Humanizem Guusa Kuijerja je globlji; po njegovem mnenju posameznik potrebuje soljudi, da bi sploh postal individuum: »Tako imenovani 'jaz' ne obstaja brez drugih. Samoraziskovanje v resnici ni nič drugega kot preučevanje ljudi okoli sebe. Umetnik upodablja sebe prek portretiranja drugih. /.../ Otroci so majhni umetniki: vedo, da morajo sebe iskati med tistimi, h katerim jih vleče.« Kuijerjevi otroški junaki tako v nenehnem dialogu z drugimi ljudmi – starši, prijatelji, sorodniki idr. – počasi izgrajujejo osebnost. Njegova dela ob pretanjeni karakterizaciji odlikuje precizno, večplastno portretiranje družbenih razmer. V Knjigi vseh stvari, ki je postavljena v povojni čas, je tako med drugim občuteno prikazano krhanje patriarhalnega reda, ko so ženske – tudi dobesedno – začele nositi hlače in se upirati (zlorabi) moči moških.
V opusu Guusa Kuijerja izstopa tudi odlična serija petih knjig o enajstletni Polleke; štiri od njih so v prevodu Mateje Seliškar Kenda izšle pri založbi Miš. V njih avtor osebno zorenje dekleta mojstrsko prepleta s številnimi pomembnimi temami sodobnih družb: z vprašanjem multikulturnosti in verske (ne)strpnosti, s problematiko odvisnosti od drog ter ločenih in sestavljenih družin, z dihotomijo med mesti in podeželjem ipd. Pri tem je dragoceno, da avtor ne ponuja monolitnih odgovorov, temveč vprašanja osvetljuje z različnih, pogosto nasprotujočih si strani.
Strpnost, razumevanje
V ospredju pripovedi o Polleke j e vendarle njena družina, predvsem odnos z očetom, ki je večino časa odsoten, a ima ključno vlogo pri izgradnji dekličine identitete. Pesnica Polleke hkrati z očetovo odvisnostjo od drog, njegovim zdravljenjem v komuni, potjo v Nepal in slednjič zasidranjem v budistični veri odkriva sebe. Pri tem jo podpirajo nekoliko robata, a topla mama in njen novi partner ter tradicionalna, toda ljubeča stara starša; zavetje najdeva tudi v toplem kožuščku krave Polleke.
Ob pomembnih eksistencialnih vprašanjih Kuijer z veliko takta, pa tudi humorja, obravnava tudi povsem običajne prigode dekleta na začetku najstniških let – prvi poljub, spore s prijateljico, zorenje telesa ipd. N aj bodo majhne ali velike teme, vseh se loteva z enako zavzetostjo. Ž irija je ob podelitvi nagrade Astrid Lindgren zapisala, da Kuijer »nagovarja otroke z enako stopnjo resnosti in odprtosti, kot če bi bili odrasli, in se ne izogiba težavnim temam. Dosledno sporočilo njegovih knjig je strpnost, razumevanje in odprtost duha.« Z ato je, paradoksalno, pogosto deležen kritik, da so njegova dela za otroke sicer dobra, a niso primerna za otroke. Sam na tovrstne očitke odgovarja z ironijo: »P redstavljajte si, da bi nekdo zapisal: 'K njiga Dostojevskega je dobra , vendar ni primerna za ljudi.'«
