Tiskane izdaje
Pariz naj bi postal bolj prepoznaven po literaturi, si želi 33 francoskih in tujih intelektualcev. Prepričani so, da bi bilo treba francoskim knjižnim sejmom, salonom in drugim praznikom knjige dodati Cité internationale de la littérature.
Svoje videnje »mednarodnega mesta književnosti« podajajo v posebnem manifestu, pod katerega se je podpisal tudi Boris Pahor.
Pariz kliče po instituciji, ki bi postavila v ospredje literaturo, kajti knjiga je vektor znanja, vzgoje, kulture, emancipacije in umetnosti – literature. Težav pri njenem širjenju ni malo, za prenašanje pa večinoma skrbijo v šolah, kjer je veliko zmede (pri ločevanju) med književnostjo in poukom francoščine.
Po mnenju podpisnikov manifesta literature kot umetnosti ni mogoče zožiti na trgovino in prav tako ne na podajanje njene zgodovine, in vendar za zdaj samo dve francoski univerzi omogočata magistrski študij literarnega ustvarjanja ... Družba da zlahka pozablja, da je književnost živa umetnost, sad dela drugih, torej umetnikov, ki delajo na materialu, ki je prav tako živ, saj gre za jezik – sodobni jezik.
Družba pozablja, da literarna dela strukturirajo lastno eksistenco in prihodnost, toliko bolj pozablja, ker je odkrivanje teh del navadno samotno početje, saj je ugodje in intimni nemir, ki ju sprožajo, težko deliti z drugimi. A to še ne pomeni, da bi morali književnosti odrekati mesto, po katerem kliče. Pariz jo zagotavlja nekaterim drugim umetnostim, obstajajo po francosko imenovani »cité(ji)« arhitekture, glasbe, dizajna in mode, na primer, Angoulême je znan kot mesto stripa, Le Mans slovi po cirkusu ...
Razvijanje odnosa do literarnega ustvarjanja
Zakaj ne bi Pariz dobil »mednarodnega mesta književnosti«? Sploh ko vemo, da v Nemčiji obstaja »Literaturhaus«, da se Rim ponaša s Caso delle litterature in Madrid s Caso del lector. V Parizu se lahko resda pohvalijo z vrsto že obstoječih struktur, denimo z Nacionalnim centrom knjige, Hišo poezije, Hišo pisateljev in književnosti ..., a pogrešati je mednarodni center sodobne književnosti: mesto, ki bi bilo obrnjeno v svet in bi ponujalo vse oblike sodobne literature.
Bilo bi prostor prestiža, namenjeno vsem in še posebej mladim. Častilo bi tuje avtorje, se povezovalo z drugimi institucijami, v njem bi organizirali tudi razstave, debate, delavnice in še kaj. Bilo bi laboratorij ustvarjalnosti in (medijskega) širjenja književnosti z literarnimi kritikami in prek spretnih družabnih omrežij. In za povrhu naj bi bilo prostor umika, kjer bi si bilo mogoče kupiti knjigo ali jo zamenjati, kaj popiti in diskutirati; predvsem pa bi lahko vsakdo v njem razvil lasten odnos do literarnega ustvarjanja.
Pod manifest, objavljen v Le Mondovi književni prilogi, so se podpisali francoski pisci, pa tudi prepoznavna tuja peresa, kakor so Paul Auster, Javier Cercas, Péter Esterházy, Claudio Magris, Boris Pahor in še kdo. Verjamejo, da je čas za zahtevo pravi, saj se začenja kampanja za lokalne volitve. Književnost si želijo postaviti v osrčje Pariza in obratno.
