Tiskane izdaje
Letošnji knjižni sejem je bil danes sredi dneva v nasprotju z včerajšnjim opoldanskim začasnim zatišjem res živ: za stampedo so se odločile šole in pripeljale trume šolajočih različnih starosti, prihodnjim kupcem knjig so družbo delali tisti, ki knjige že kupujejo. Založniki so zasedli amfiteater Debatne kavarne in premišljevali o vlogi javne agencije za knjigo.
Založnik in pisatelj Luka Novak je imel danes na debati Javna agencija za knjigo – pasivna ali aktivna vloga? pripravljene in prepričane sogovorce, direktorja agencije Slavka Pregla, predavatelja na Filozofski fakulteti in glavnega urednika založbe Mladinska knjiga Miha Kovača, Boštjana Tadla iz uredništva Pogledov, direktorico direktorata za umetnosti pri ministrstvu za kulturo Barbaro Koželj, ki je tudi predsednica sveta JAK, pisatelja in ravnatelja ljubljanske osnovne šole Prule Dušana Merca in specialista za nove medije in nekdanjega ministra brez resorja v vladi Janeza Janše Žiga Turka.
JAK – avtonomni prostor knjige
Ob Novakovem vprašanju o namenih ustanovitve agencije je Slavko Pregl vse radovedne napotil na spletno stran s programom dela agencije in lapidarno dodal, da se agencija oziroma njene komisije pečajo z lokom, ki sega od avtorja do bralca, in se od ustanovitve živo odzivajo na vse probleme na tem področju. Komisije za posamezna področja torej primerjajo jabolka z jabolki in hruške s hruškami, je z morebitnimi ugovori pometel Pregl in suvereno dodal: »Cilje je agencija uresničevala dobro, zdaj država za manj denarja dobi več kot prej!«
Tistim, ki jih to zanima, je Pregl navedel nekaj številk: javna agencija za knjigo na leto dobi okrog osem milijonov proračunskega denarja, šest od ministrstva za kulturo, dva od ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, (so)financira izid okrog desetine knjig, ki izidejo vsako leto, namesto devet zaposluje šest ljudi, za njihove plače gre poldrugi odstotek proračuna agencije oziroma štirikrat manj, kot v enem letu dobi direktor jeklarne, ki jo je pred potopom reševala država, je komentiral Pregl.
Po mnenju Miha Kovača agencija svojo vlogo opravlja dobro, »če ne bi bilo JAK, ne bi bilo kupa knjig«, česar za nekatere druge vpletene v nastajanje knjig ni mogoče reči. Z JAK smo vzpostavili zametek avtonomnega prostora, kjer odločajo tisti, ki se s knjigo res ukvarjajo, meni Kovač, več bi lahko naredili za ohranjanje prostorov za knjige v urbani krajini, torej za ohranjanje knjigarn. Posebno skrb bi zahteval tudi prehod iz tiskanega v digitalni medij, je prepričan Kovač, saj so s tem namreč povezani veliki stroški.
Agencija za branje
Zadnja leta glavni urednik Mladinske knjige opaža, da postajajo knjige v angleščini na slovenskem knjižnem trgu vedno večja konkurenca slovenskim, zato bi morala biti JAK s svojim delovanjem tudi branilka slovenskega jezika. Žiga Turk je govoricam o predlogih za ukinitev agencije navrgel, da je bila ustanovljena v prejšnjem vladnem mandatu in da je strah pred ukinjanjem odveč, o prehodu v digitalno založništvo pa dodal, da JAK lahko opravi vlogo, ki je ne more nihče drug: spletnih knjigarn podjetij Apple, Amazon in drugih ne moremo premagati, agencija pa bi lahko zarisala težišče, okrog katerega bi se slovensko založništvo lahko organiziralo, saj bo sicer še na slabšem kot doslej. Ob razpravljanju o digitalizaciji je Boštjan Tadel dodal pomislek, da bi se na JAK lahko vprašali, ali niso morda bolj kot agencija za knjigo agencija za branje.
Debata je danes zavila tudi v splošnejše vode, ko je Novak udeležence izzval z vprašanjem, da je v času krize, ki je tudi priložnost za postavljanje novih fokusov, reformiranje, racionaliziranje in prestrukturiranje marsikomu težko razumljivo, zakaj bi bili na primer avtorji pravljic bolj pomembni od socialne pomoči.
Dušan Merc je odgovoril, da revščine v šoli ne zaznajo, ker jo starši prikrivajo, traja pa vse leto, navadne dni, med prazniki in med počitnicami; prva žrtev revščine je po Merčevem mnenju ravno kultura, socialno deprivilegirani do vsega kulturnega težje dostopajo. »Kot avtor lahko rečem, da so pisatelji z JAK zaščiteni in niso prepuščeni trgu, saj ga ne bi zdržali. Ne bi smeli dopustiti, da bi se strukturam tukajšnje kulture odpovedali v imenu novoliberalističnih pogledov.« O digitalizaciji šole je Merc dodal, da bo elektronska oblika spoznavanja življenja nedvomno prevladala, tiskani učbeniki bodo kmalu pozabljeni, podobno bo s tiskano knjigo.
Turk je ob tem dodal, da ni nacionalni interes imeti knjigarne, ampak da bodo nastajale slovenske vsebine in da bodo ljudje slovenske knjige brali.
Prva Schwentnerjeva razstava
Lavoslav Schwentner (Vransko, 1865 –1952) je bil eden največjih in najboljših slovenskih založnikov vseh časov. Predvsem ga poznamo po mecenskem založniškem odnosu do Ivana Cankarja, saj ga je pisatelj v svojih pismih nenehno moledoval za predujem in čim višji honorar za svoje knjige. Schwentner mu je, kolikor se je dalo, ustregel. V drugem preddverju Cankarjevega doma je zdaj na ogled prva velika razstava, na kateri je Rok Glavan skušal zbrati vse izdaje iz Schwentnerjeve založbe.
Monografija objavlja kar 236 enot, od tega 214 knjig, šestnajst razglednic in dopisnic ter šest knjigotrških katalogov. Med razstavo oziroma tiskanjem kataloga so odkrili še tri nove Schwentnerjeve izdaje, tako da bi bilo doslej znanih kar 217 knjig!
Lavoslav Schwentner je založniško pot začel že leta 1892 z notami za citre. Bil je tudi založnik številnih drugih glasbenih del, na primer več zbirk Josipa Mešička, Frana Koruna, Frana Gerbiča, Josipa Ipavca, Oskarja Deva, Emila Adamiča, Gojmirja Kreka, Antona Lajovca, Hrabroslava Volariča, Karola Hoffmeistra, Rista Savina in Viktorja Parme, izdajal je tudi revijo Novi akordi.
Med »njegovimi« pesniki in pisatelji so poleg hišnega Ivana Cankarja še Dragotin Kette, Alojz Kraigher, Anton Aškerc, Vida Jeraj, Etbin Kristan, Vladimir Levstik, Josip Murn, Fran Milčinski, Rado Murnik ...
Skratka, Schwentner je bil založniški avantgardist, ki je slovenski moderni omogočil vstop v javnost. Z naslovnicami je oral ledino modernih vizualnih komunikacij secesijskega tipa (Gospa Judit, Vinjete, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Milan in Milena, Za narodov blagor, Kettejeve Poezije...). Izmislil si je svoj emblem splavarja, ki s palico potiska splav. Splavarji so zaščitni znak Savinjske doline, od koder izvira Schwentner.
Na razstavi je pravo odkritje, koliko knjig pravljic je izdal, zlasti Jacoba Grimma. Zalagal je tudi razglednice (serijo Prešernovih umetniških razglednic v izvedbi Ivana Vavpotiča), posebnost pa so dopisnice z notami. Grafično je znal poskrbeti tudi za samoreklamo, kot na plakatu Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner ilustracije Hinka Smrekarja.
Urednika knjige – izšla je pri Antikvariatu Glavan in UMco – sta Katarina Glavan Bogataj in Rok Glavan. Slavko Pregl je na današnji debati napovedal, da bo javna agencija za knjigo v kratkem vzpostavila spletni portal znanstvenih in literarnih revij za vseh 148 revij, ki jih (so)financira. Pripravili ga bodo na osnovi elektronskega založniškega sistema Open Journal System.
