Tiskane izdaje
Slovenščina je tako rekoč vsakogaršnja last in pisanja v njej pa tudi o njej se lotevajo vsi, od strokovnjakov do ljubiteljskih domačih mojstrov.
A tudi domači mojstri potrebujejo dobro orodje - Pravipis Aleksandre Kocmut je zbirka navodil za vse, ki so pripravljeni priznati, da o slovenskem jeziku ne vedo vsega in da obstaja nekdo ali nekaj, ki jim lahko o slovenščini poda natančne in strokovno podprte odgovore na njihova vprašanja.
Skrb za jezik je priljubljena dejavnost Slovencev, vsaj toliko kot zavzemanje za nacionalni interes. Nemalo ljubiteljskih jezikoslovcev oboje pravzaprav enači: dobra, pravilna slovenščina ni le nacionalni interes, je narod sam, je srčika slovenstva in relikvija v vitrini, podobno kot kocina iz brade preroka Mohameda ali posušena kost kakšnega krščanskega svetnika.
Nekaj z neprecenljivo simbolno, a minimalno uporabno vrednostjo, torej. Ampak jezik ni ne kost ne kocina, jezik je mehek in gibčen in seže, kamor nič drugega ne more, in kdor ga zapira v vitrino in časti, mu dela škodo in ga - včasih nevede - ugonablja, dokler se ne posuši in je z njim za vse večne čase konec.
Natanko to počnejo ljubiteljski jezikoslovci, tu in tam pa tudi kakšen slovenist z diplomo: slovenski jezik v želji, da bi ga obvarovali pred zunanjimi vplivi, zapirajo v vitrino.
Z versko gorečnostjo popravljajo vse, ki mu po njihovem mnenju ne posvečajo dovoljšne skrbi in ga oblikujejo po svojih potrebah; z inkvizicijsko natančnostjo izganjajo vse tuje prvine in zapirajo usta tuje govorečim, ki si drznejo pripomniti kaj o slovenščini.
Le kako bi kdo drug razen Slovencev mogel soditi o našem jeziku?
Več na Pogledi.si
