Tiskane izdaje
Grič, o katerem je govora v naslovu, je v tem primeru ljubljanski Rožnik, kjer bo 23. junija potekal veliki finale kresnika, od 97 slovenskih romanov, ki so bili izdani v lanskem letu in so bili potencialni kandidati za Delovo romaneskno nagrado, pa so bili za to pot izbrani: Evald Flisar z romanom Začarani Odisej, Jasmin B. Frelih z romanom Na/pol, Jurij Hudolin z romanom Ingrid Rosenfeld, Davorin Lenko z romanom Telesa v temi in Tone Peršak z romanom Usedline. »Smetana slovenskega romana«, je dejal žirant Igor Bratož.
Evald Flisar (1945) je stari znanec kresnika, med deseterico ali peterico finalistov je osmič. Rojen je v Gerlincih, študiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa še v Londonu in Sydneyju. Je eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, tudi njegove drame pogosto uprizarjajo na tujih odrih.
Sedem let je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 1998 ureja literarno revijo Sodobnost. Glavnega junaka v romanu Začarani Odisej (Litera), moškega srednjih let, med plavanjem v morju v glavo zadane deskar. Doživi pretres možganov in izgubi spomin.
Nič ne ve o sebi, ima le dva kovčka in še nekaj drugih stvari. Vse, kar o njem obstaja, je kopica e-sporočil, ki jih pošilja samemu sebi in drugim. Je subjekt z relativizirano zavestjo, ki nenehno izginja in se ponovno vzpostavlja skozi nove epizode vsakdana. Njegov zdravnik se z njim ukvarja precej netradicionalno, očitno pa je tudi, da je neke vrste njegov gospodar.
Flisarjeva tesnobna zgodba o sodobnem Odiseju, ki ne išče Itake, ampak sebe, ponuja precej pesimističen pogled na zdajšnjost in prihodnost, so zapisali kritiki. Flisar je dejal, da ga nominacija ni presenetlila, saj je od leta 1999 vedno nominiran za izdane romane, nagrade pa še ni dobil. V Angliji imajo enega podobnega avtorja, Martina Amisa.
Jasmin B. Frelih (1986) je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo ter zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je za svoj roman Na/pol dobil nagrado za najboljši literarni prvenec, sicer pa je tudi soustanovitelj paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. V futurističnem romanu Na/pol (Cankarjeva založba) spoznamo tri protagoniste, ki živijo vsak na svojem koncu sveta.
Prvi je režiser, ki začasno biva v japonskem velemestu, kamor je pobegnil pred propadlo ljubeznijo, drugi politik z veliko družino iz vaškega okolja, kjer je vse zelo slovenceljsko, tretja pa pesnica, ki je v Evropi prepovedana, v propadajoči in anarhistični Ameriki pa velika zvezda. V končnem poglavju se vsi trije po dolgih letih nekomuniciranja ponovno srečajo in se z vprašanji o smislu, eksistenci in veri odpeljejo proti zarezi, kjer se združijo s pogrešanimi bližnjimi.
Tri zgodbe so slogovno in besedilno povsem različne ter bralcu ponujajo odprtost za interpretacijo. Kaos, ki ga zgodba ubeseduje, pa je še potenciran z besednimi igrami in nedokončanimi stavki, je zapisala literarna kritika. Jasmin B. Frelih je ob nominaciji povedal, da po dolgem in samotnem pisanju naklonjen sprejem javnosti odtehta ves trud, ki ga je vložil v delo.
Jurij Hudolin (1973) se je po končani gimnaziji vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral primerjalno jezikoslovje in srbohrvaški jezik, po študiju je postal svobodni književnik, kar je še danes. Dolgo je bil predvsem pesnik, zadnja leta piše tudi prozo, roman Ingrid Rosenfeld (Študentska založba) je njegov četrti.
Gre za biografijo fiktivne junakinje, profesorice slovenskega jezika, hčerke židovskega očeta in slovenske matere. Je izjemna ženska, zelo inteligentna in racionalna, a se zlahka prepusti tudi čustvom. Njena največja ljubezen so knjige, nima pa srečne roke pri izbiri moških. Dva propadla in egoistična moška jo izigrata, zatočišče pa si najde prav v literaturi.
Hudolin zariše nihilistično atmosfero, prepriča pa s slogom, polnim posebnih besed. Hudolin nam je poslal sledečo izjavo: »Nominacija mi je polepšala jutro v Prištini, kjer se lahko s štipendijo Tradukija in Qendra Intermedije v miru ukvarjam z novim romanom. Živim natanko tako, kakor si želim, in počnem, kar me je volja, in če zaradi tega moje delo dobiva spoštovanje in priznanja ... ni lepšega.«
Davorin Lenko (1984) je pisatelj, pesnik in glasbeni kritik. Telesa v temi (Center za slovensko književnost) je njegov prvi roman, zanj pa je dobil častno omembo pri nagradi za najboljši prvenec lanskega leta Slovenskega knjižnega sejma. Lenko je odraščal v Zgornji Savinjski dolini, študiral je primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, sedaj živi v Spodnji Idriji. Z literaturo se intenzivneje ukvarja od leta 2010 in je član paraliterarnega društva I.D.I.O.T.
V ospredju romana Telesa v temi (Center za slovensko književnost) je zgodba o pisatelju, ki ima po prestali bolezni, raku na modih, težave s spolnostjo, kar ga pripelje do tega, da se posveti iskanju lastnega seksualnega in umetniškega izraza. Boju proti lastni brezspolnosti se predaja z domišljijskimi srečanji s številnim ženskam, pri tem pa zahaja v opisovanje tako radikalnih spolnih praks, kot jih v slovenskem romanu skorajda ne poznamo.
Njegova pripoved je kolaž različnih žanrov in diskurzov, govori skozi ljubezenski diskurz, pornografijo, melodramo, intervju, svoja in tuja literarna dela, literarnoteoretske izseke, obenem pa vseskozi poudarja, da to ni on, ali bolje, da je vse to le skupek posameznih fragmentov, ki ne more zajeti resnice o njem, skratka na delu je dobri stari postmodernistizem.
Davorin Lenko je povedal, da je malce upal na kresnikovo nominacijo, in sedaj ko jo je dobil, to v njem zbuja močan in hvaležen občutek. Poleg tega je pozitiven javni diskurz o romanu pomemben.
Tone Peršak (1947) je bil rojen v Ločkem Vrhu, diplomiral je v Ljubljani tako iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti kot iz režije na AGRFT. Bil je državnozborski poslanec in predsednik Društva slovenskih pisateljev, sedaj je župan občine Trzin. Roman Usedline (Cankarjeva založba) je polavtobiografski, spočet pa je iz misli, ki je Toneta Peršaka obsedala vrsto let: »Spomin je vedno fikcija.«
Govori o njegovi najzgodnejši mladosti in odraščanju. Zaznamovan je bil kot nezakonski otrok, poznal je le revščino, bolezen in pretepanje. Osrednji je spomin na mater, s katero sta imela trd odnos, nihal je med zavračanjem in izlivi brezpogojne ljubezni, s katerimi je poskušala nadoknaditi lastno nefunkcionalnost in najti v sinu uteho in tolažbo.
Gre za neke vrste spominsko-razvojni, »Bildungsroman«, roman o tem, kako se rojeva in oblikuje oseba – ki se v večji meri oblikuje sama oziroma jo trde okoliščine. Peršakova pisava je zrela in obvladana ter zasidrana v modernistični izkušnji, je zapisala literarna kritika. Tone Peršak je ob razglasitvi nominacije zagotovil, da avtorju godi biti v tako izbrani družbi, pomembno pa je tudi, da institucija kresnik širi veljavo in pomen literature.
