Kritična ocena Škampa v glavi

Osnovna nit mladinske povesti je dekle, ki si želi postati klovnesa. Navdušena je nad žongliranjem v dobesednem in prenesenem smislu. Preneseni smisel predstavlja življenje najstnice Lare, dijakinje prvega letnika gimnazije. V šestnajstih poglavjih se predstavi gruča odraščajočih osebic, ki se po najboljših močeh trudijo postati osebe, ljudje, ob katerih in s katerimi bo svet boljši, strpnejši.

Po ustaljenih vzorcih, ki določajo napetostni odnos med starševstvom in najstništvom, Cvetka Bevc predvsem s pogovori, ki vsebujejo kar lepo bero mladinskega pogovornega jezika, in s temami, kot so samouničevanje, bolezen in seveda zaljubljenost, zaokroža pretakanje žuborečih sokov. V povesti se razreši kar nekaj zapletov, ki delajo pripoved znosno berljivo: odkritje, kdo sta pravzaprav Larina starša, razgibani družbeni odnosi med najstnicami in najstniki glede na poreklo staršev, kar se kaže v s strpnostjo zgrajenih družabnih peripetijah, prepletanje mladostnih želja z dejanskimi možnostmi, čeprav se kakšna odločitev izkaže za zmotno oziroma za plod nepretehtanih, čustveno in tekmovalno obarvanih nagibov, poudarjanje družabništva, prijateljstva, zaupljivosti in požrtvovalnosti glede na že pregovorno zlagan svet odraslih. Za dopolnitev razpleta zgodbe poskrbi še zagrobni poseg z onostranstva, ko Larina dejanska mama poseže v hčerkine želje oziroma temeljno življenjsko odločanje.

Barica Smole, ki je spisala spremno besedilo Zakaj je dobro, da ti priletijo škampi v glavo, v ključnem stavku ugotavlja: »Samouničevalnost in spogledovanje s smrtjo psihoanaliza jemlje kot integralni del sindroma regresije, po drugi strani pa v tovrstnem ravnanju prepoznava obrambne sile, ki se skoraj istočasno postavijo nasproti grobemu, neobčutljivemu elementu toliko časa, dokler ni povsem obvladan.« Za razumevanje pisateljičinega stališča je ključen ta stavek, saj je ob prebiranju prisoten močan občutek, da Cvetka Bevc prenaša svoje izkušnje z odraščanjem na mlajše, morda zgolj na nečakinjo Petro, ki ji je pisanje posvečeno. S pogovori dobljena dognanja oseb o osebah in likov o likih samih obrtniško spretno preliva v nekakšen duševni svet odraščajočih.

To je mehkejša različica pisanja za mladino, saj se konča srečno, z ljubeznijo. Cvetka Bevc (muzikologinja, komparativistka, samostojna kulturna ustvarjalka, pesnica, pisateljica, glasbenica) kljub okusu po patini stvar izpelje do konca, ne doseže pa nivoja svojega pisanja izpred sedmih let Prigode Špelce Žvekič, s katerim ji je uspel nekakšen veliki met oziroma domet njenih del, namenjenih najstništvu. Ostaja zvesta svoji manj ali bolj izraženi težnji po podučevanju, po vlivanju določenih družbenih vrednot skozi besedilo, gre, skratka, v didaktične usmeritve, če že ne kar terapevtske, vsekakor pa spretno prikrite načine v slogu: to sem izkusila, ni treba še tebi; če se poenostavi, seveda. Pripoved Škampi v glavi doseže svoj širši namen, ki je v osnovi vzgojen v nravnem smislu, šele nato v smislu književnosti, vendar menim, da bi bila primernejša za mlajše od štirinajst let – starejšim utegne biti dolgočasna in že poznana.