Tiskane izdaje
Roman Cormaca McCarthyja Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu ni prijetno branje. Nasprotno, zaradi nenehno ponavljajočih se opisov brutalnega nasilja je skorajda odbijajoče – toda sporočilo knjige je tako radikalno, da jo po pravici uvrščajo med ključne ameriške romane 20. stoletja.
Uvod je poetičen, prikaže nam fanta, ki ga večino romana poznamo samo kot »fanta«. Rojen v Tennesseeju, suhljat in bled, mati mrtva, oče zapit. Štirinajstleten odtava v svet, v njem že vznika nagnjenje k brezobzirnemu nasilju. Prizorišče njegovega tavanja je teksaško-mehiška meja v sredini 19. stoletja.
Večerno sonce, razbite lobanje, mlake krvi
Fant se pridruži tolpi, ki jo mehiška vlada najame za pobijanje Indijancev. Seveda se ne ustavijo samo pri Indijancih, pobijajo vse, kar jim pride na pot, posiljujejo, kradejo, uničujejo. Nesmiselno bi bilo podrobneje opisovati, kaj se v romanu dogaja, ker se v glavnem dogaja eno in isto. Razdejanje in trupla brez konca in kraja. Ta brezobzirna človeška brutalnost se dogaja v puščavi, ki je opisana lirično, večerno sonce gori za gorami, prerijski volkovi tulijo, kolesa vozov se kotalijo v ognjenih krogih in v vsem tem žaru lepote trupla, razbite lobanje, sulice v vratovih, razsekana telesa, ogoljene kosti, dojenčki, ki visijo z drevesa, mlake krvi, v katerih so sledi volkov... Serija zla, antologija največjih okrutnosti, genocid. Dogajanje med enim in drugim klanjem presekajo le opisi premikov druščine, njihove lakote in žeje, vremena, pokrajine, živali, naselij. Vse se dogaja v nekakšnem hipnotičnem ritmu, kot zazibano v trans, v odsotnosti kakršnega koli pomisleka, dvoma, dileme, česar koli cerebralnega.
Druščina, ki ji pripada »fant«, je pisana: človek brez ušes po imenu Toadvine, ki ima na čelu vtisnjeni črki H in T (horse thief), David Brown, ki nosi verižico iz človeških ušes, črni in beli John Jackson, ki se med seboj sovražita, in vodja tolpe Glanton..., najveličastnejši pa je lik sodnika Holdena, ki je ključna figura v romanu. Sodnik je demon, človek z nadnaravno močjo, karizmo, inteligenco, znanjem, človek, ki je, kot se izkaže, povezan z vsemi ostalimi. Je tudi neke vrste filozof, nekdo, ki ponuja nekaj izhodišč za interpretacijo tega sicer zelo zaprtega romana. Na koncu sodnik, ki morda (glede tega ne izvemo nič zanesljivega) na okruten način ubije »fanta«, pleše s svojim ogromnim telesom in zatrjuje, da on nikoli ne spi in da nikoli ne bo umrl. Je ta človek alegorija zla, dokaz, da »zlo« ne počiva in da ne bo umrlo? Zlo brez moralne obsodbe in kazni, brez vpogleda v to, zakaj se dogaja, saj pisatelj ne ponuja vpogleda v psiho posameznih likov in v njihovo dojemanje svojih dejanj. Svet brez upanja. Je to glavno sporočilo Krvavega poldnevnika?
Ultimativni vestern
ali antivestern?
To je ena od mogočih interpretacij romana, toda res samo ena, kajti od leta 1985, ko je izšel, se jih je nabralo že precej. Nekateri so v njem videli kritiko ameriške imperialistične politike, predvsem v povezavi z Vietnamom in Reaganovo politiko, drugi nihilistično dekonstrukcijo ameriškega mita, tretji poskus raziskovanja ameriškega identitetnega vprašanja. Najbolj zanimivo in najbolj znano interpretacijo je ponudil starosta ameriške literarne teorije in kritike ter profesor na univezi Yale Harold Bloom. Označil ga je za »ultimativni vestern«. Ultimativni zato, ker v njem kulminira ves estetski potencial vesternov. Po njegovem mnenju te knjige nihče ne more preseči, zato zapira tradicijo vesternov. Je tudi ultimativna dramatizacija nasilja in tudi v tem pogledu je ne more nihče preseči, pravi Bloom. Roman je uvrstil v svoj kanon »ameriškega sublimnega«, kamor sodijo še Philip Roth z romani Sabbath Theater in Ameriška pastorala, Don de Lillo z romanom Underworld in Thomas Pynchon s svojimi deli.
Treba je dodati, da so tudi taki, ki menijo, da je ta roman pravzaprav antivestern, saj ruši mit herojskih kavbojev, ki z naglim vrtenjem pištole preganjajo hudobce in rešujejo lepe dame, kot jih denimo poznamo iz klasičnih hollywoodskih filmov. V Krvavem poldnevniku so kavboji tolpa razcapanih in sestradanih potepuhov, ki ne premore niti najmanjše samoreflesije in skozi vseh 433 strani romana ne doseže niti najmanjšega osebnostnega razvoja. To je Divji zahod, ki ga v filmih, ne takih ne drugačnih, ni.
Skrivnostni Cormac McCarthy
Cormac McCarthy (rojen leta 1933 na Rhode Islandu) literarnim analitikom nikoli ni pomagal pri interpretaciji Krvavega poldnevnika in drugih svojih del. Živi namreč precej odmaknjeno življenje in nima navade dajati intervjujev, podpisovati romanov ali javno nastopati (z eno izjemo – v pogovorni oddaji Oprah je predstavil roman Cesta). Odraščal je v Tennesseeju, pisati pa je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter najprej izdal štiri romane, ki jih je kritika sicer dobro sprejela, prodajali pa so se slabo.
V tem obdobju je živel zelo skromno na neki prašičji farmi, a kljub temu zavračal možnosti nastopanja in reklamiranja svojih del. Njegova bivša žena Anne DeLisle se spominja, da ga je nekoč nekdo poklical ter mu ponudil dva tisoč dolarjev za nastop na neki univerzi: »Cormac ga je zavrnil, rekel mu je, da je že v knjigi povedal vse, kar je imel povedati. In spet smo cel teden jedli fižol.«
Srečno naključje je hotelo, da je Cormac McCarthy pri založbi Random House prišel v roke legendarnemu uredniku Albertu Erskinu, ki je bil nekoč Faulknerjev urednik. Literarne zgodovinarje zelo zanima, koliko je Erskine vplival na McCarthyja, sploh ker ta zdaj velja za dediča južnjaškega stilista Williama Faulknerja. Družijo ju podobna senzibilnost, podobna obsedenost z mestom Knoxville v Tennesseeju, podoben literarni glas, podobna želja po raziskovanju jezika. A odgovora na vprašanje o vplivu za zdaj še ni.
McCormac je doslej napisal deset romanov različnih zvrsti, Krvavi poldnevnik sodi nekako v sredino njegovega opusa, izdan je bil leta 1985. Pisati ga je začel leta 1981 po selitvi v El Paso, ko je živel od štipendije fundacije MacArthur. Roman temelji na stvarni literaturi, na knjigi My Confession: The Recollections of a Rogue Samuela Chamberlaina, kjer je ta opisal svoje izkušnje s tolpo Johna Joela Glantona v letih 1849 in 1850. McCarthy se je menda celo tako zelo potrudil pri študiju materiala, da se je naučil špansko, da je lahko zapisal nekatere dialoge.
Ločnica v opusu
Vsebinsko in stilistično je Krvavi poldnevnik nekakšna ločnica v McCarthyjevem opusu. Po prostoru in poteku dogajanja je bolj podoben njegovim novejšim delom, po tonu, stilu in temačnem pogledu na svet pa bolj njegovim zgodnejšim delom, postavljenim v Tennessee. Najprej je bil roman mlačno sprejet, kasneje sta njegov status in ugled v literarnih krogih zelo narasla. Časopis Times ga je uvrstil med sto najboljših v angleščini napisanih romanov, objavljenih v letih med 1923 in 2005, New York Times pa na drugo mesto najboljše ameriške literature zadnjih 25 let. Precej uspešna sta tudi McCarthyjeva romana Ni dežela za starce in Cesta, ki sta izšla tudi v slovenskem prevodu in sta ufilmljena. Napovedana je tudi filmska verzija Krvavega poldnevnika, z njo naj bi se ukvarjal režiser Ridley Scott. Vendar je malo verjetno, da bomo ta film kdaj videli, saj je snov romana preveč heretična, dvoumna, enigmatična in ponavljajoča.
