Tiskane izdaje
Z romanom Če delaš omleto je razkrita še ena tragična povojna usoda. Lado Kralj je s predstavitvijo najbolj prelomnih trenutkov orisal življenjsko pot ene do zdaj skoraj pozabljenih slovenskih pisateljic Milene Mohorič.
Sicer ne eksplicitno, v biografiji je preimenovana v Heleno Murkovič, vendar je to le avtorski princip za odprto romaneskno strukturo, osnovne biografske črte so povsem dokumentarne.
Pisateljica, pesnica, publicistka in prevajalka Milena Mohorič je pisateljsko rehabilitacijo doživela pred štirimi leti, ko je izšla knjiga njenih kratkih zgodb Zgodbe iz tridesetih let, s Kraljevim romanom pa se izrisuje tudi njen intimni portret.
Omejen je sicer le na dobri dve desetletji, ko so se formirali njen življenjski nazor ter literarnoestetske preference, in se končuje z brutalnimi zasliševanji v času informbiroja, ta pa bolj ali manj predstavljajo konec njene ustvarjalne poti, saj sta jo politični pritisk ter tragična usoda moža in sina povsem zlomila in je do smrti le še vegetirala v različnih institucijah.
Roman, v katerem realni tok dogodkov prekinja le nekaj nadrealnih vložkov, je tudi dokument medvojnega slovenskega političnega in kulturnega vrenja in predvsem kronologija vzpona totalitarizmov v evropskem prostoru.
V zbirki novel Kosec koso brusi ste 'obračunali' s povojnim časom, v romanu Če delaš omleto s predvojnim. 20. stoletje, sodeč po vaših dveh knjigah za Slovence precej nesrečno obdobje, ste s tem rekapitulirali?
Prva polovica 20. stoletja je čas, ki ga dobro poznam, ne nazadnje sem uredil zbrana dela Slavka Gruma, prebral sem vse knjige, časopise in revije, ki so izšli med leti 1925 in 1941, tako da sem si ustvaril faktografsko sliko dogajanja in dobil vpogled v tedanjo atmosfero ter način delovanja in razmišljanja.
Gre tudi za generacijo vašega očeta Vladimirja Kralja, kar je verjetno neposredna naveza?
Zagotovo sem si te ljudi zaradi očeta lažje predstavljal, čeprav je moj oče do druge svetovne vojne delal v Mariboru in ni bil vključen v tedaj dinamično ljubljansko kulturno dogajanje. V Ljubljano smo prišli sredi vojne, ko smo iz Maribora zbežali pred Nemci, megleno se celo spominjam majhnega taksija, v katerega smo se natrpali in se odpeljali, saj smo odšli tako rekoč čez noč. Sicer pa se je Ljubljana izkazala za bolj varno pribežališče le za kratek čas, po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi so mojega očeta nemudoma deportirali v Dachau.
Biografski roman Helene Murkovič alias Milene Mohorič se zdi včasih predvsem ozadje, prek katerega ste lahko predstavili velike zgodovinske dogodke, in manj intimna introspekcija osrednje junakinje?
Umetnost ima možnost, da se politično deangažira za nekaj časa, se obrne vase in posveti izključno estetskim vprašanjem, to se je v preteklosti redno ciklično dogajalo. Vendar bi to lahko marsikdo označil kot eskapizem in tudi meni so bližje angažirana pričevanja. Upam, da z zgodovinopisjem nisem pretiraval, res pa tukaj ne gre za biografijo, temveč za roman, veliko stvari je izmišljenih, skratka, gre za fikcijo, četudi je v knjigi veliko preverjenih biografskih dejstev. Zato sem tudi spremenil njeno ime, saj sem izhajal iz Aristotelove premise, da so stvari verjetne in nujne, vendar ne morem trditi, da so vse tudi potrjeno resnične.
Mohoričeva me je že dolgo fascinirala, šlo je za tako rekoč neznano oziroma povsem pozabljeno žensko, čakal sem, da se kdo loti njenega opusa, saj gre za dovolj dobro literaturo in zanimive zgodbe, predvsem pa za zelo zanimivo, čeprav tragično življenjsko pot.
Obdobje med vojnama zaznamuje družbeno, umetniško in literarno vrenje ...
Akterji so bili razpeti med vsaj tri ostre konfliktne pozicije: mladi proti starim, levi proti desnim in ekspresionisti proti novim realistom. To je bilo nedvomno dinamično in zanimivo, obenem pa naporno in kaotično, zato si junakinja iz te zmede tako želi pobegniti nekam, kjer so stvari domnevno urejene in pregledne, kjer so po njenem mnenju v ospredju svoboda, enakost, domovina, torej v Sovjetsko zvezo.
Kjer je Stalin res figuriral kot božanstvo, mistična figura, ki vleče nezmotljive poteze v skrivnostnih kremeljskih sobanah. Je bilo to tedaj povsem neprimerljivo s katerimkoli kasnejšim diktatorjem, vključno s Titom?
Stalina si lahko redko videl v javnosti. Tudi junakinja romana po naključju dobi priložnost videti ga v nekdanji carski loži v moskovskem gledališču Bolšoj, sicer pa sem ta prizor iz dokumentarnega filma našel na medmrežju in je povsem avtentičen. Danes mediji ne dopuščajo več te distancirane vladavine, nemogoče je z manipulacijami vzdrževati idilično podobo oblasti.
Kljub temu pa junakinja romana podleže temu lažnemu čaru?
V tej knjigi sem poskušal prikazati, da ni bilo zgolj od posameznika odvisno, ali bo pristal na levi ali na desni. Obstajala je neka sila, ki je delovala kot stroj, kot valjar, ki je teptal vse pred seboj, ponavadi pa je bila končna odločitev odvisna od spleta okoliščin. Mohoričeve niti priložnost v živo videti Stalina ni povsem prepričala, imela je svoje pomisleke, do leta 1942 je čakala z vstopom v komunistično partijo in če ne bi bilo italijanske zasedbe, sem prepričan, da niti ona niti njen mož vanjo ne bi vstopila. Takrat je bila to za številne bolj domoljubna kot ideološka odločitev.
Teza, da je bila revolucija v Sloveniji nekakšna zgodovinska nujnost, je s tem prav tako lažna?
Zgodovina bi se res lahko obrnila čisto drugače, ne samo pri nas, tudi v Rusiji. V zadnjem poglavju knjige poskušam biti korekten tudi do oblastnikov, ki so v času informbiroja lovili ljudi in jih transportirali na Goli otok. To je bilo obdobje popolne panike in histerije, bili so prepričani, da bodo sile Varšavskega pakta prej ali slej prestopile meje, in v tem strahu so eliminirali vse resnične pa tudi potencialne člane partije, ki bi lahko predstavljali peto kolono.
Opis dogodkov v Sovjetski zvezi je zelo obširen. Je bilo kaj tovrstne atmosfere še čutiti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko ste preživeli nekaj časa v Moskvi?
Režim je bil še relativno trdno v sedlu, stanoval sem v tovrstnem bloku oziroma komunalki z dvema sobicama s skupno kuhinjo in straniščem, kot tudi Helena v moji knjigi.
Šepetalci Orlanda Figesa so bili verjetno dragocen pripomoček pri romaneskni rekonstrukciji zasebnih in intimnih bivanjskih razmer?
To je bil osrednji vir, prav tako pomembna sta bila Moskovski dnevnik Walterja Benjamina in Ruske skice Ericha Obsta. Obst je bil eden prvih iz Zahodne Evrope, ki je potoval po Sovjetski zvezi po revoluciji.
Imate veliko izkušenj s kulturnim delovanjem v totalitarnem sistemu, v katerem je bilo treba kritična razmišljanja skriti za metaforiko, simboliko in ironijo, primerov je nešteto, od Smoletove Antigone do Jančarjevega Halštata.
Šlo je za večno hojo po robu, preizkušanje, do kod je mogoče iti. Oblast bi lahko vse pozaprla, ampak potem bi izgubila naklonjenost in bonitete zahodnih parlamentarnih demokracij, tega pa si niso želeli. Velikokrat so seveda izgubili živce, primer Rožančeve Tople grede je že en takšen, tudi Tomaž Šalamun je moral v zapor ... Je pa bila to tudi izredno privlačna igra, v moč literature niso verjeli samo avtorji in bralci, temveč tudi oblast, ki jo je seveda v določeni meri omejevala, obenem pa jo spoštovala in se je bala. Danes tega seveda ni več.
Zanimivo, da po padcu komunističnega sistema ni bilo dokončnega obračuna s preteklostjo, nekdanji oponenti so postali nekakšni apologeti režima. Peter Božič je bil, denimo, pobudnik poimenovanja ceste po maršalu Titu ...
V romanu je prav zato ob vsej tragiki osrednjega lika prisotna tudi dovolj velika doza ironije, namesto večno novega travmatiziranja tega obdobja bi bilo že nujno ugotoviti, da vsega skupaj ne smemo več jemati preveč resno. Vsaka generacija pač naredi obračun, kot ga zna in zmore, nato so na vrsti mlajši.
Kar se tiče pobude Božiča, s katerim sem sodeloval pri različnih projektih, tudi pri gledališču Pekarna, ne morem reči drugega, kot da je šlo za veliko neumnost, za katero ne najdem prave razlage, saj je bil vseskozi zelo aktiven pri zagovarjanju ustvarjalne svobode in s tem pri oponiranju partiji.
Zbirka novel, nato roman, sledi ...
Zdaj pišem o svoji mladosti v Šiški, o tem, kako mulec sprejema ideološko povsem skrivenčeno družbo. Nikoli nisem povsem verjel v socialistični eksperiment, določene sume sem imel že kot otrok, čeprav mi starši niso vsajali dvomov, ker so se bali zame, saj bi lahko mimogrede zinil kaj nepremišljenega. Moji spomini presenetljivo segajo tja do četrtega leta, na sprehodih po ulicah moje mladosti se novi prebliski iz preteklosti, o katerih sem bil prepričan, da so že davno zbledeli, kar naenkrat utrnejo, nato vse to povežeš s tem, kar si slišal od drugih, in začne se izrisovati zaokrožena podoba. Bomo videli, kaj bo iz teh okruškov spomina nastalo.
