Licence za jezik: Lektorji hočejo več oblasti

Lektorsko društvo Slovenije predlaga uvedbo lektorskih licenc. Gre res za razvrednotenje diplome iz slovenistike?

Objavljeno
03. december 2013 16.41
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

... nekateri pisci imajo precejšnje težave s slovenščino in jezikovnimi pravili. Beremo slabo napisana besedila. Nelektorirana besedila. Slabo lektorirana besedila.

Potem so tu naduti pisci, prepričani, da bo še tako minimalen poseg sfižil njihovo velebesedilo. Pa čistunski, samovoljni lektorji. In vase zagledani prevajalci. In še in še ...

Ko so pred časom v Društvu slovenskih pisateljev sedeli ­pisatelji, lektorji in prevajalci in debatirali o lektoriranju oziroma o jezikovno ustrezni knjigi, smo obiskovalci slišali dve pisateljski mnenji, ki jima ni mogoče ničesar dodati: Andrej E. Skubic je »instinktivno« navrgel: »Nekdo, ki je pisatelj, besedni umetnik torej, ne bi smel rabiti pomoči lektorja, če jo, enostavno ni pisatelj.«

Nekaj podobnega je pred leti povedala tudi urednica Edvina Novak, češ da so lekture slovenska posebnost in da bi morali intelektualci pisati brezhibno. Skubičev pisateljski kolega Jani Virk je bil na istem večeru neprizanesljivo realističen: »Slovenci nismo posebej dobri stilisti, v svojem jeziku ne plavamo zelo dobro in radi in imamo malo ljudi, ki se sočno in dobro izražajo in njihovih tekstov ni treba lektorirati.«

Take ugotovitve vodijo k sklepu, da lektorje slovenski pišoči žal nujno rabijo, čeprav se bolj kultivirani avtorji, kakršen je na primer avtor Popravopisa Simon Lenarčič, sklicujejo na pravico do nelektoriranosti in se znajo pridušati: »Vendar pa lektoriranje ni le poseg v avtorstvo napisanega, temveč tudi 'groba kršitev temeljne človekove pravice do lastne identitete'!«

A kakšne lektorje bi radi imeli?

Lektorsko društvo Slovenije, ki deluje od leta 1996, se je nedavno lotilo naloge, kako priti do kompetentnih izvajalcev jezikovnosvetovalne storitve: izhajajoč iz dejstva, da študij slovenistike še ne daje strokovne usposobljenosti, češ, »fakultete izobražujejo, stanovske organizacije pa usposabljajo za delo«, predlaga uvedbo lektorskih licenc.

Pomisleke o razmerju med diplomo ljubljanske slovenistike in lektorsko licenco Kristina M. Pučnik, vodja skupine za licenco pri lektorskem društvu, in Nataša Purkat, predsednica društva, odpravljata z mnenjem, da »pomislek o tem, da bi lektorska licenca razvrednotila ali kakor koli drugače (negativno) vplivala na slovenistično diplomo, ni utemeljen. Ne nazadnje slovenistični študij ni le študij lektoriranja, ni le študij, vezan na lektoriranje, in ni le študij, ki bi bil namenjen izključno lektoriranju. Je še veliko več. V nasprotju z njim pa je lektorska licenca vezana le na lektoriranje in jezikovno svetovanje (...) Pridobljena izobrazba (tudi diploma ljubljanske ali katere druge slovenistike) je izhodišče za strokovno usposobljenost, ne pa sama strokovna usposobljenost.«

Zastopnici društva dodajata, da lektorska licenca ne bi bila osamljen primer, »zdravniki imajo licenco, farmacevti po pridobljeni izobrazbi na fakulteti opravijo strokovni izpit na lekarniški zbornici, borzni posredniki imajo svojo licenco, čeprav so pridobili izobrazbo na ekonomski fakulteti … Je pa res, da lektor še ni eden od priznanih slovenističnih profilov. Lektoriranje se pojmuje kot delo, ki ga lahko opravlja vsak, ki je diplomiral na slovenistiki (ali pa še to ne). Pa se kaže, da to ni tako.« Standardna klasifikacija poklicev Statističnega urada, ki temelji na Mednarodni standardni klasifikaciji poklicev, pod šifro 2444.05 poklica lektorja/lektorice seveda pozna.

Društvo s prostovoljnim članstvom?

Delova lektorica Ksenija Bucik meni drugače: »Ni jasno, v čem bi bila dodana vrednost takšne licence za imetnika z diplomo iz slovenistike. Poklic lektorja kot diplomiranega slovenista je imanentno slovenistični profil nepedagoške smeri študija, priznan v kulturi in publicistiki. Glede na to bi licence dobile posebno vrednost le, če bi bile uzakonjene ter podprte z univerzitetno izobrazbo slovenistične smeri in večletnimi izkušnjami. Poleg tega bi licenco morala izdajati katera od uradnih ustanov, kot so Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, oddelek za slovenistiko FF UL ali ministrstvo za kulturo v okviru službe za slovenski jezik – ne pa društvo s prostovoljnim članstvom. Pridobitev licence, kot je načrtovana zdaj, ne bo niti povečala ugleda stroke – kvečjemu a priori razvrednotila pomen diplome iz slovenistike – niti povišala cen, ker te določa trg. Zdi se, da širi predvsem vonj po zaslužkarstvu.«

Njena kolegica Urška Jarnovič dodaja, da je licenca lahko »predvsem kvantitativni dejavnik, ne merilo lektorjeve kakovosti, nekakšna vstopnica za vse (bodoče magistre slovenistike po bolonjskem sistemu?), ki se želijo poklicno usmeriti v lektoriranje. Ob branju predlaganega pravilnika se sprašujem, zakaj bi lektor (če izvzamem ekonomske vzgibe društva) obnavljal licenco, torej vedno znova potrjeval svojo strokovno usposobljenost. Še vozniško dovoljenje ti izdajo do osemdesetega leta, če si drznem nekoliko karikirati. Poleg tega naj bi lektorsko društvo, kot je navedeno na spletni strani, spremljalo lektorjevo aktivnost z registrom lektorskih referenc, torej se zdi smiselna le uvedba obveznih stalnih strokovnih izobraževanj in delavnic.«

O naklonjenosti Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in ljubljanske filozofske fakultete predstavnici LDS pravita, da prvi »zelo hitro in prijazno odgovarja na lektorska vprašanja in zadrege ... dal nam je tudi pisno privolitev v sodelovanje tako pri ocenjevanju preizkusov za pridobitev lektorske licence kot tudi pri strokovnih usposabljanjih in izpopolnjevanjih (supervizorstvo na delavnicah za lektorje). Ljubljanska slovenistika pisnega zagotovila sicer ni dala, nam pa pomaga pri iskanju strokovnih sodelavcev za sestavljanje preizkusa za pridobitev licence. Obetavno se je začelo tudi sodelovanje z mariborsko slovenistiko (FF UM).«