Livio Jakomin o posledicah tovariškega klica Franceta Popita

Pripoved diplomata ob slovensko-italijanski meji iz časov, ko je začela razpadati Jugoslavija.

Objavljeno
24. september 2013 16.33
Marko Pavliha
Marko Pavliha

Nekega prelepega majskega­ dne leta 1986 je priljubljeni učitelj zasanjano strmel skozi­ okno predavalnice portoroške­ višje pomorske šole ter občudoval jadrnici, ki sta v šibki burji rezali valove proti Savudriji.

Študenti so se pri vajah­ ubadali z nalogami in niso potrebovali njegove pomoči. Že je v mislih razpel jadra in se popeljal iz Piranskega zaliva do bisernih Kornatov, ko ga je vrnilo v realnost nenavadno trkanje.

V učilnico je prikorakala tajnica iz dekanata in s pritajenim glasom povedala: »Tovariš Popit vas kliče po telefonu!« »Si prepričana, da me kliče Popit?« je v dvomu vprašal vznemirjeni profesor dr. Livio Jakomin, ker celo zanj ni bilo običajno, da bi ga kar tako poklical sam predsednik slovenskega predsedstva.

Prijel je slušalko, iz katere je zadonelo: »Včeraj smo na republiškem predsedstvu sklenili, da te predlagamo za generalnega konzula v Trstu. Srbi namreč pritiskajo na predsedstvo SFRJ, da bi se spremenila dosedanja praksa, po kateri v Trst odhajajo le slovenski kadri. Za to mesto ponujajo zelo izkušene ljudi. Če v Sloveniji ne najdemo ustrezne rešitve, bomo to mesto izgubili.«

V nekaj minutah se je Jakominov znanstveno-pedagoški vsakdan prevrnil na glavo, saj je moral domala čez noč odpotovati na zvezni sekretariat za zunanje zadeve v Beogradu, opraviti izpit iz italijanščine in tečaj za diplomatsko službo. Kot vselej ga je s petimi hišnimi vogali vred vdano podpirala imenitna soproga Marisa, pripadnica italijanske manjšine, ki je znatno prispevala k njegovemu prefinjenemu občutku za obmejne razmere, poznavanju jezika in zavesti o nujnosti sožitja obeh narodov.

Skrbno si je zapisovala moževa potovanja, pomembnejše dogodke in srečanja, kar mu je bilo v veliko pomoč pri pisanju. Natanko 15. oktobra ob osmi uri sta vstopila v stavbo generalnega konzulata Socialistične federativne republike Jugoslavije v Trstu in »začela novo življenjsko zgodbo«.

Brez možnosti odklonitve

Tako se pričenja Jakominova poučna knjiga Na meji, v kateri je popisal svoje izkušnje generalnega konzula nekdanje Jugoslavije v Trstu za območje Furlanije - Julijske krajine, Veneta in Trentinskega - Zgornjega Poadižja v obdobju 1986–1990. Telefonski klic Franceta Popita očitno ni bila prošnja, temveč tovariški ukaz oziroma nekakšna domovinska želja brez možnosti odklonitve, kot bi se nemara dejalo v diplomatskem žargonu.

Ali kot je nazorno v predgovoru zapisal akademik prof. dr. Jože Pirjevec: »V trenutku, ko so bili odnosi med Slovenijo in Srbijo že zelo napeti, je bilo treba storiti vse, da Slovenci ne izgubijo te postojanke, kar pomeni, da Livio Jakomin v bistvu ni imel izbire: v Trst je moral iti, pa naj mu je bilo všeč ali ne.«

Preživel je razburljiva štiri leta, zaznamovana z italijanskim nacionalizmom in ksenofobijo, srbskim hegemonizmom in trohnenjem Titove socialistične federacije, političnimi trenji med Slovenci v zamejstvu, izvolitvijo takrat še neznanega dr. Janeza Drnovška za člana predsedstva Jugoslavije in prvimi slovenskimi parlamentarnimi volitvami, ki so pomenile odločilen korak do osamosvojitve Slovenije.

Toda, kot pravi Zvone Dragan, veleposlanik v pokoju, avtor je razvil mrežo uradnih in še posebej neformalnih partnerjev, kar mu je omogočilo, da je z osebnim vplivom, avtoriteto in spretnostjo reševal delikatne probleme, česar se ni mogoče naučiti na fakulteti niti na diplomatski akademiji. V njegovi pripovedi nastopajo Budimir Lončar,­ Dušan Šinigoj, Lojze Peterle, dr. Dimitrij Rupel, Miran Potrč, dr. France Bučar, Ciril Zlobec, Gianni De Michelis, Giulio Staffieri, Giovanni Goria, Eustachio De Felice in vrsta drugih pomembnežev, ki so ovekovečeni tudi v imenskem kazalu in na številnih črno-belih fotografijah ­Maria Magajne.

Dinamična življenjska plovba

Zlasti za mlajše generacije morda ne bo odveč nekaj podatkov o Jakominovi dinamični življenjski plovbi, ki pušča brazde tudi v pričujoči knjigi. Rodil se je 8. aprila 1940 v istrskih Pradah in je v leksikonih zapisan kot pomorščak, doktor znanosti in redni profesor za področje vodnega prometa in logistike, politik in diplomat. Delovne izkušnje si je pridobil kot častnik in poveljnik ladje, predavatelj na srednji in dekan na višji pomorski šoli ter vodja katedre in prodekan na fakulteti za pomorstvo in promet ljubljanske univerze.

Napisal je številne znanstvene, strokovne in poljudne knjige ter članke in opravljal pomembne politične funkcije. Za svoje delo je prejel številna priznanja in odlikovanja doma in v tujini, je član znanstvenega sveta­ za promet Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, eden ključnih pobudnikov za ustanovitev in častni doktor Univerze na Primorskem. In še marsikaj.

Napet »konzularni roman«

Jakominovo pričevanje, ki bi moralo biti slej ko prej prevedeno v italijanski jezik, se bere kot napet konzularni roman. To bi lahko malce hudomušno pripisali razgibanemu tržaškemu okolju, ki je ustvarjalno delovalo tudi na Nobelovega nagrajenca Iva Andrića; malokdo namreč ve, da je bil 14. novembra 1922 z dekretom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev imenovan za vicekonzula v Trstu. Andrić slovi po Mostu na Drini, Jakomin je utrdil slovensko-italijanski most.

Obetavni začetek konzularne službe je prekinil hud incident 19. novembra 1986 v Tržaškem zalivu. Med preganjanjem italijanskih ribiških ladij, ki sta ribarili tri navtične milje znotraj našega morja, je pomorska milica alias policija iz Kopra v skladu s predpisi opozorilno streljala v premec Aurore, pri čemer je bil po nesreči ubit poveljnik Bruno Zebrin.

Razplamtele so se strasti onkraj mejá, mobilizirala vladajoča Lista za Trst, neofašisti so zopet dobili povod za »nočne mazaške in vandalske pohode«, vendar je generalni konzul s pomočjo državnih politikov na obeh straneh umiril razburkano morje v duhu dobrih političnih in gospodarskih odnosov med sosedama.

Izpad ministra Prlje

Tedanje stanje v toneči Jugoslaviji je slikovito prikazano s »tajnim« obiskom dr. Aleksandra Prlje v Trstu, kjer si je neuspešno prizadeval za sestanek z ministrom De Michelisom, čeravno se je z njim po Jakominovi zaslugi vsaj bežno rokoval. Prlja je spadal v zaupni krog Slobodana Miloševića in je v času naraščajočega srbskega nacionalizma postal glavni urednik Politike, poslanec v srbskem parlamentu, predsednik odbora za zunanje zadeve in kasneje zunanji minister.

Pravijo, da je v vinu resnica, zato tudi dr. Jakomin ni preslišal naslednjega vulgarnega izpada med večerjo, ki ga zaradi politične nazornosti tudi na tem mestu ne smemo cenzurirati: »Vsi Slovenci ste isti! Vedno imate polna usta demokracije in v imenu demokracije rušite Jugoslavijo. V imenu demokracije ste zjebali partijo. Imamo vas že poln kurac. Mi vas bomo odgnali v pizdo materino in ven iz Jugoslavije! Tako bomo končno uredili to državo po svojih merilih, ne pa, da nas vi stalno nekaj učite. Dosti imamo vas in vaše demokracije!«

Jakominova »zdrava kmečka pamet«, preudarnost, komunikativnost, odločnost in povezovalnost se najlepše zrcalijo v nostalgičnih morskih odtenkih, ki krasijo knjigo. Dvakrat je organiziral jadranje z zamejskimi Slovenci, ki so (bili) politično še bolj sprti kot rojaki v domovini; prvič so zapluli leta 1987 in drugič junija 1991, tik pred izbruhom balkanskega vulkana.

V ladijski dnevnik je za slovo napisal besede, ki ne potrebujejo komentarja, le prisluhniti jim moramo in jih bistveno bolj upoštevati: »Morje, medsebojno spoštovanje, toleranca, razumevanje drugačnosti in športni duh so pripomogli, da smo se počutili kot dobri tovariši in prijatelji, neobremenjeni s strankarskimi razprtijami in problemi, ki niso v korist niti nam samim niti slovenski skupnosti v Italiji.«