Tiskane izdaje
Prijeli so fanta in ga obtožili, da je napisal Jevgenija Onjegina. Fant je poskušal zanikati ... Nekaj dni kasneje je njegov zasliševalec in mučitelj srečal njegova starša. »Čestitam!« jima je rekel. »Vaš sin je napisal Jevgenija Onjegina ...«
Ta obešenjaška šala, ki jo je Josip Visarionovič Stalin židane volje pripovedal nekomu, ki so ga v resnici živalsko mučili, veliko pove o mentaliteti režima, ki je v Kremlju zavladal po smrti Lenina. Stalin je Sovjetsko zvezo vodil skoraj tri desetletja.
Od leta 1924 do marca 1953, ko je umrl v še vedno zagonetnih okoliščinah. In v tem času v državi povzročil pravi democid. Pod njegovo surovo vladavino je bilo namreč pobitih najmanj dvajset milijonov ljudi (ne upoštevaje padlih v drugi svetovni vojni), 28 milijonov ljudi je bilo pregnanih, 18 milijonov je bilo sužnjev v delovnih taboriščih.
Stalin je Sovjetsko zvezo spremenil v strahoten uničevalni stroj. Povsod je videl zgolj zarotnike, sovražnike novega političnega reda in vohune. Tudi zato so v rokah brezčutnih Stalinovih morilcev umirali v glavnem nedolžni ljudje. Tudi otroci. Celo Stalinovi sorodniki. In tudi njegovi najbližji sodelavci.
Nikolaj Bulganin je v tistih krutih časih denimo bridko potožil, da pri Stalinu pravzaprav nikoli ne veš, kam se pelješ: v zapor ali domov ... Oblast je v regije pošiljala celo kvote, koliko ljudi je treba postreliti. Kakor da bi šlo za zakol živine. In poslušni lokalni voditelji so jih za vsak primer celo presegali. Iz strahu pred srdom Moskve zaradi morebitne neučinkovitosti pri likvidaciji sovražnikov države...
Nikita Hruščov, njegov naslednik, mu je rekel licedej. Človek s številnimi obrazi. Lazar Kaganovič, ki je s Stalinom sodeloval več kot trideset let, je njegov značaj opisal takole: »V različnih časih je bil različen mož ... Poznal sem nič manj kot pet ali šest Stalinov!« Slovel je denimo kot velik ljubitelj vrtnic in mimoz, a kljub tovrstni poetični zasanjanosti je bil hkrati trdno prepričan, da je rešitev vseh človeških težav smrt. Usmrtitev reši vse. Če ni človeka, tudi ni več problema ...
Knjiga britanskega zgodovinarja
Simon Sebag Montefiore, britanski zgodovinar in dober poznavalec Rusije (zdaj končuje knjigo o carski družini Romanovih), je to pošastno Stalinovo večplastnost nadvse berljivo predstavil v knjigi o dvoru rdečega carja, ki je v slovenskem prevodu (delo Jolande Blokar in Danice Križman) zdaj na voljo tudi na našem trgu. Najbolj plastično je to storil prav v prvem poglavju.
Z opisom večerje v Kremlju ob obletnici oktobrske revolucije leta 1932, ko je Stalinova mlada, a depresivna žena Nadja Alilujeva (spoznala sta se, ko se je utapljala v Kaspiju, saj ji je takrat rešil življenje) po srditem sporu z možem naredila samomor. Z damsko pištolo, ki ji jo je prav tistega večera podaril brat Pavel. Stalina je Nadjina smrt izjemno prizadela.
Ob njenem truplu se je zjokal kot otrok. Toda kljub tovrstnemu emocialnemu izbruhu je bil prav v tistem času hkrati povsem brezčuten do milijonov Ukrajincev, ki so tedaj umirali zaradi umetno povzročene lakote, s katero je hotel uničiti kulake in pospešiti industrializacijo sovjetske države.
Stalin je imel z Nadjo Alilujevo, svojo drugo ženo, dva otroka: sina Vasilija in hčer Svetlano. V prvem zakonu z Gruzinko Kato Svanidze, ki je umrla zaradi tuberkuloze, se mu je rodil sin Jakov. Toda tudi do otrok je znal biti zelo surov. V Svetlano je bil sicer naravnost zaljubljen, sinovoma pa je bil bistveno manj naklonjen.
Nekoč je zelo grobo vpil na Vasilija, ki je izkoriščal očetovo ime. »Toda tudi jaz sem Stalin!« mu je govoril Vasilij. »Ne, nisi,« je odvrnil Stalin. »Nisi Stalin, kot jaz nisem Stalin. Stalin je sovjetska moč. Stalin je tisti v časnikih in na portretih...«
Ko je starejši sin Jakov med drugo svetovno vojno padel v nemško ujetništvo, se je grof Folke Bernadotte, visoki predstavnik Rdečega križa, na Molotova obrnil s predlogom, naj bi Stalinovega sina zamenjali za Hitlerjevega feldmaršala Friedricha von Paulusa, velikega poraženca bitke za Stalingrad. Stalin je predlog zavrnil in Jakov je nekaj tednov pozneje naredil samomor. Vrgel se je na žičnato ograjo v taborišču za vojne ujetnike pri Lübecku.
Von Paulus je ostal v sovjetskem ujetništvu, kjer so ga z leti zlomili in mu oprali možgane (Montefiore o tem ne piše), tako da so mu kasneje celo dovolili oditi v Nemško demokratično republiko, kjer je tudi umrl. Stalin je nekoč sam priznal, da politiki niso normalni ljudje. »Zgodovina je polna nenormalnih ljudi,« je govoril.
Poimenoval se je po jeklu
Rojen je bil kot Josip Visarionovič Džugašvili. Leta 1878 v gruzinskem Goriju, ki je bil bliže Bagdadu kakor pa carskemu Sankt Peterburgu. Pravili so mu Soso. Kasneje Koba. Po junaku romana Aleksandra Kazbegija Očetomorilec. Kot Stalin se je prvič podpisal leta 1913.
Takrat so bila namreč v modi industrijska imena. Vjačeslav Skrjabin se je v tistih časih denimo preimenoval v Molotova (molot v ruščini pomeni kladivo), Džugašvili pa v Stalina (stal pomeni jeklo). Pravijo, da si je ime sposodil pri lepi boljševikinji Ljudmili Stal, ki mu je bila tedaj zelo pri srcu.
V Tbilisiju je obiskoval semenišče. Tam se je nalezel verskega radikalizma, ki ga je potem tudi prek bibličnih izrazov vneto vnašal v svoj politični aktivizem. Postal je nekakšen veliki boljševistični inkvizitor. V semenišču se je naučil, da ne smeš zaupati nikomur. In spoznal, da imajo tudi stene ušesa. V njegovih časih so jih res imele, to prakso pa so potem spoštovali tudi vsi njegovi nasledniki. In nadvse vneto jo obožuje tudi zdajšnji gospodar Kremlja Vladimir Putin.
Bil je grobijan brez primere. Kot najožji Leninov sodelavec je pogosto žalil njegovo ženo Nadeždo Krupsko. Nekoč ji je denimo vrgel v obraz, da če si deli stranišče z Leninom, to še ne pomeni, da se razume na marksizem in leninizem ... Tovrstne izpade mu je Lenin zelo zameril. Toda prav pod Leninom je postal gensek (generalni sekretar) centralnega komiteja partije in s tem njegov najresnejši naslednik.
Njegovega vzpona ni bilo več mogoče zaustaviti. Lenin je v svoji politični oporoki sicer diskretno zahteval zamenjavo Stalina, toda za to je bilo že prepozno. Ko je Lenin umrl, ga je Stalin dal balzamirati kot kakšnega svetnika. Prisvojil si je sveto ortodoksnost pokojnega ustanovitelja Sovjetske zveze in s tem okrepil lastno moč.
Njegova večplastnost je bila v resnici neskončna. Čeprav je bil eden najbolj morilskih diktatorjev prejšnjega stoletja, je bil po drugi strani intelektualec, kakršnega v Rusiji med carji, genseki in predsedniki ni bilo od Katarine Velike do Vladimirja Putina. Bil je izjemno načitan in velik ljubitelj gledališča, literature, filma in glasbe. Spal je nemirno kot lovski pes, zato se je ponoči tolažil z Mozartovim klavirskim koncertom št. 2.
Otrokom je rad bral Puškina, Čehova in Gorkega. V njegovi knjižnici je bilo blizu 20 tisoč knjig. Na pamet je znal odlomke iz mnogih literarnih del. »Če hočeš poznati ljudi okrog sebe, ugotovi kaj berejo!« je govoril.
Sam je bral tako rekoč vse. Od Vipperjeve Zgodovine antične Grčije do Wilda, Maupassanta, Steinbecka, Hemingwaya, Thackerayja. Na stara leta je še vedno odkrival Goetheja. Oboževal je Zolaja. In kajpak tudi nekatere domače pisce. Dramo Mihaila Bulgakova Dnevi Turbinovih, ki je nastala po njegovem romanu Bela garda, si je denimo ogledal kar petnajstkrat in jo je znal tako rekoč na pamet.
Toda hkrati je bil sila neusmiljen do pisateljev, ki so kritizirali sovjetski režim. In stako spet poskrbel za paradoks. Znani pisatelj Isaak Babelj prav po njegovi zaslugi denimo počiva v isti množični grobnici kot eden največjih Stalinovih krvnikov Nikolaj Ježov. Oba sta končala pod kroglami, a oba iz povsem različnih razlogov.
Skrivnostna smrt
Stalinov dvor se je izjemno bal svojega gospodarja. Hozjajina, kot so mu pravili po rusko. Tega strašnega impresarija gledališča zarot in trpljenja. Zato je bilo olajšanje ob njegovi smrti marca 1953 tako rekoč neizmerno. »Pospravil sem ga! Vse sem vas rešil!« je takrat kričal Lavrentij Berija, njegov najzvestejši sodelavec in tudi sam krvnik brez primere.
Toda prav te njegove besede dajejo slutiti, da Stalin ni umrl naravne smrti. Bil je resda bolan, toda ko ga je zadela možganska kap, krvni strdek je bil velik kot kovanec za pet kopejk, zdravnikov lep čas niso poklicali k njemu.
Montefiore ne izključuje možnosti, da so Stalina zastrupili z varfarinom, zdravilom za redčenje krvi, ki naj bi povzročil močno želodčno krvavenje. Najresnejši kandidat za to potezo ostaja Lavrentij Berija, ki je v času, ko je Stalin umiral v svoji vili, odvihral v Kremelj, očistil njegov trezor in uničil papirje, ki bi ga lahko kompromitirali.
Zanimivo je, da je Stalin le dva tedna pred smrtjo govoril o nujnosti atentata na Tita. Nikita Hruščov je po Stalinovi smrti izjavil, da so na njegovi pisalni mizi pod časopisom Pravda našli pet zanimivih pisem. Prvo naj bi bilo Leninovo pismo iz leta 1923, v katerem je ta zahteval od Stalina, naj se opraviči za nesramnosti do njegove žene Nadežde Krupske.
Tretje pismo pa je bilo Titovo iz leta 1950. V njem naj bi pisalo: »Nehajte pošiljati atentatorje, da bi me umorili ... Če se to ne neha, bom poslal v Moskvo svojega človeka in potem mi ne bo treba poslati nobenega več.«
Na to možno jugoslovansko sled pri smrti Stalina opozarja tudi dr. Jože Pirjevec v predgovoru h knjigi. Dejstvo je, da je Lavrentij Berija ohranil stike z jugoslovanskim vodstvom tudi potem, ko je leta 1948 prišlo do razkola med Titom in Stalinom. To je potrdil tudi Giancarla Pajetta, nekdanji vodja italijanske partije.
In pomembna je tudi informacija enega prvih slovenskih komunistov Lada Kozaka. Po njegovem pričevanju naj bi Lidija Šentjurc, Titova ljubljanska zaupnica, večkrat odhajala na Dunaj, kjer naj bi se srečevala s predstavniki sovjetskih tajnih služb. Tudi z Berijevimi ljudmi?
Vjačeslava Molotova so na stara leta vprašali, ali kdaj sanja o Stalinu. »Ne pogosto, včasih pa. Vse se dogaja v čudnih okoliščinah. Znajdem se v nekakšnem porušenem mestu in ne najdem izhoda. Potem srečam njega...«
