Luka Vidmar o pismih, ki so 
oblikovala Evropo

Priznam, da me neizmerno zabava, kadar poslušam hvalospeve novim medijskim tehnologijam, njihovi revolucionarni moči povezovanja in majhnosti postmodernega sveta. Resnica je, da je bil svet za razgledanega in radovednega človeka zmeraj, kar zadeva razdalje, ne pa bogastvo seveda, povsem obvladljiv tudi brez videokonferenc, spletnih socialnih omrežij, e-pošte in mobilnih telefonov. Nekoč, ko bomo smeli pokukati v adresar elektronske pošte danes živečih intelektualcev, bo prav zanimivo videti, koliko se lahko ta primerja na primer s Kopitarjevimi nič manj kot šeststo korespondenti s cele Evrope!

Obdobje poznega razsvetljenstva, konec druge polovice 18. in prva polovica 19. stoletja, je bilo čas živahnih slovanskih kulturnih nacionalizmov, tako imenovanih prerodov, ki so si za svoje temeljne naloge zadali vpeljavo domačega jezika v zahtevnejše zvrsti posvetne književnosti, v javno in kulturno življenje, njegovo prenovo in normiranje ter zbiranje starih in novih knjig, ki bi spodbujale regeneracijo jezika in narodni ponos. Pri nas so se izobraženci zbirali najprej okrog očeta Marka Pohlina (1735–1801), pozneje pa okrog Žige Zoisa barona Edelsteina (1747–1819). Slednji je, med drugimi razlogi tudi zavoljo bolezni (Zoisa je mučil protin, zaradi katerega je bil mnogokrat prisiljen več mesecev preležati v postelji), precejšnji del organizacije tega po značaju mednarodnega podviga obvladoval s pomočjo ­pošte ­oziroma pisem.

Monografija Luke Vidmarja Zoisova literarna republika: vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov obravnava ohranjeno korespondenco med Zoisom in njegovimi sodelavci ter z upoštevanjem sočasne epistolarne kulture razgrinja literarno, socialno ter kulturnozgodovinsko zgodbo slovenskega preroda. Pri tem izraz zgodba niti ni naključen, saj knjigo odlikuje izjemno prepričljiva, premišljena in vse prej kot dolgočasna pripoved, 
z občutkom za kompleksnost zgodovinskih osebnosti, ki so s številnimi detajli, pa tudi s »pikantnimi« podrobnostmi, ki jih je mogoče razbrati iz njihovega dopisovanja, bralcu blizu kot kakšni romaneskni liki. Čeprav se vse to morda komu 
v postfoucaultovskem zgodovinopisju (če kaj takega resnično obstaja) niti ne sliši kot pohvala, na neki način dejstvo, da je avtorju uspel izreden celostni prikaz Zoisovega kroga z njegovo vključenostjo 
v širši slovanski kontekst, najbrž dodatno dokazuje tako ključno vlogo pisma v prvem delu kot slovenskega­ preroda v drugem.

Zaupno razsvetljensko pismo

Prvi del knjige sestavlja krajši pregled teorije in zgodovine pisma, ki se prepleta z opisno in analitično raziskavo Zoisove prerodne korespondence. Gre za ohranjena pisma iz let 1794–1819, ki žal najbrž predstavljajo relativno majhen delež celotne obsežne korespondence, ki ali nikoli ni bila namensko shranjena, ali je bila uničena zaradi zasebne oziroma politično sporne vsebine, ali pa se je postopoma uničila skozi čas. Posebno zanimiva je pri tem Zoisova korespondenca 
s Kopitarjem, ki je večinoma še ne-objavljena in tudi strokovni javnosti razmeroma neznana. Pomembno je in v našem prostoru tudi precejšnja novost, da Vidmar pri tem v skladu s sodobnimi usmeritvami literarne vede pisma ne obravnava več kot (zgolj) vir za kulturnozgodovinsko rekonstrukcijo osebnosti (ta je pač nekakšna nehotna, vendar logična in za bralce, kot že omenjeno, nadvse kratkočasna stranska posledica), temveč kot literarni fenomen oziroma poseben literarni žanr – glede na njegovo lastno zvrstnost in strukturo ter glede na njen zgodovinski, filozofski in družbeni kontekst.

Vidmarjeva analiza v Zoisovi prerodni korespondenci odkriva starejše epistolarne tradicije: antično, humanistično novolatinsko in plemiško baročno. Toda čeprav se slovensko razsvetljenstvo ni neposredno ukvarjalo s temeljnimi filozofskimi in družbenimi dilemami svojega časa, so prevladujoče značilnosti Zoisove korespondence vseeno tipične za razsvetljensko zaupno pismo – zrahljana formalna in vsebinska struktura, ki mora narediti vtis pošiljateljevega živahnega in nenačrtovanega nagovora, ter poudarek na enakovrednosti pošiljatelja in prejemnika oziroma zmanjšan pomen družbenih razlik med njima.

Gre torej za realna zasebna pisma, ena njihovih glavnih funkcij je bila tudi še v razsvetljenstvu medsebojna izmenjava novic –
 pošta z Dunaja do Ljubljane je potovala zgolj tri dni, tedanji časopisi so potrebovali vsaj še nekaj dni več, natisnjene informacije pa so bile obenem strogo nadzorovane s strani cenzure. Tej so se pisma izogibala tudi z rabo slovenščine (razsvetljenci so seveda pisali še pretežno v nemščini, cela pisma v slovenščini so izjema); tako je lahko Kopitar v maternem jeziku brez bojazni opravljal tiste na visokih položajih. Drugače so slovenščino rabili še za komični učinek, njegovo vrednost pa so dokazovali s tem, da so v domačem jeziku zapisovali tudi ­slovensko in prerodno vsebino.

Zois in Kopitar, 
dominantna korespondenta

Drugi del knjige je še bolj zanimiv, saj ponuja vpogled v vlogo Zoisove korespondence in njegovega kroga v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. V razsvetljenski družbi se je posameznikova družbena moč razvijala v zasebni sferi – pismo se je ponujalo tudi kot instrument posrednega in neposrednega političnega delovanja. Zois je začel širiti svoj krog v prostor zunaj Kranjske z letom 1808, ko je na Dunaj poslal svojega tajnika in hkrati najtesnejšega sodelavca Jerneja Kopitarja (1780–1844), očitno z namenom, da bi se ta uveljavil kot evropski slavist, s čimer bi mogel koristiti vsem slovanskim jezikom, posebno slovenščini. S svojimi zvezami in poznanstvi (Le kako bi drugače?), ki jim je pošiljal pisemska priporočila in ki so segala vse do habsburškega dvora, mu je pozneje priskrbel celo tako želeno pozicijo skriptorja 
v Dvorni knjižnici.

Kopitar je od Zoisa prevzel dejansko organizacijo preroda in kmalu spletel pajčevino slovanskih preroditeljev – od Čeha Josefa Valentina Zlobickega, Poljaka Józefa Maksymiliana Ossolińskega, Dalmatinca Francesca Marie Appendinija, zagrebškega škofa Maksimilijana pl. Vrhovca, Srba Vuka Stefanovića Karadžića do znamenitega utemeljitelja ­slavistike Josefa Dobrovskega.

S pomočjo korespondence sta Zois in Kopitar organizirala prerod; načrtovala in usklajevala literarna in jezikoslovna prizadevanja, članom in zunanjim sodelavcem sta razdeljevala naloge in nadzirala njihovo izvajanje, jih ocenjevala in rangirala po učinkovitosti ter 
s tem vplivala na njihovo življenjsko usodo. Čeprav so bila pisma v skladu s tedanjimi navadami dejansko napol javna, saj so načrtno krožila v širšem krogu bralcev, sta voditelja slovenskega preroda vedno trdno ostala v funkciji dominantnih korespondentov in nadbralcev ter tako pogosto pisala v imenu sodelavcev, jim po lastni presoji posredovala oziroma odrekala pomembna tuja pisma ter odkrito ali prikrito nadzirala del njihove korespondence.

Pri tem je prednjačil zlasti Kopitar, ki je bil vseskozi sumničav do Valentina Vodnika (1758–1819), s katerim sta bila pač tekmeca tako za mecenovo naklonjenost kot v sestavljanju slovnice in slovarjev; prav nikakršnega usmiljenja pa ni kazal do pesnika, filologa in šolnika Janeza Nepomuka Primica (1785–1823). Vidmar domneva, da je za slednje kriva predvsem navadna slovenska zavist, Kopitar je, se zdi, težko prenesel Primičevo hitro napredovanje v karieri – in je storil vse, da bi ga oviral ali celo onemogočil. Odnosi v slovenskem prerodu so bili torej vse prej kot romantični.

Vodilna vloga Slovencev 
med Slovani (po Kopitarju)

Za konec je treba posebej izpostaviti avtorjeve sklepe, ki potrjujejo – 
tendence so jasno izkazane skozi celotno korespondenco –, da je Zoisov krog slovenski prerod umeščal v središče slovanskih kulturnih nacionalizmov, ki so imeli v nasprotju s poznejšimi agresivnimi političnimi nacionalizmi izrazito intelektualen, mednaroden in kozmopolitski značaj, še neobremenjen s teritorialnostjo. Kopitarju je na Dunaju uspelo vzpostaviti stalno komunikacijo med slovansko-nemškim severom (slovenskim, češkim in poljskim prerodom) in slovansko-italijanskim jugom (dalmatinskim, hrvaškim in srbskim prerodom), 
s čimer je dosledno sledil avstroslavističnim zamislim o ilirskem kraljestvu, ki jih je Zoisov krog razvijal že pred njim, najdosledneje Anton Tomaž Linhart (1756–1795).

Po teh bi se pod avstrijsko krono politično in kulturno povezali južni Slovani –
Kopitar je predvideval zlitje južnoslovanskih jezikov v slovensko (plus kajkavščina) in srbsko (plus štokavščina) jezikovno skupino 
s skupnim črkopisom, ki ga je vse življenje sestavljal in nikoli dokončal –, dodal pa jim je svojo vizijo Dunaja kot središča »Slovanov z juga in severa, z zahoda in vzhoda!«. Pri tem bi vodilna vloga pri narodnem prerodu Slovanov pripadla govorcem po njegovem mnenju na tem območju najstarejšega slovanskega jezika – Slovencem. Toliko o pregovorni slovenski skromnosti in majhnosti.