Mário de Sá-Carneiro:v blodnjaku 
nenavadnosti in prividov

Portugalski pisatelj in pesnik Mário de Sá-Carneiro, občutljivi dandi in prijatelj Fernanda Pessoe, je čas pred sto leti orisal v romanu A Confissão de Lúcio. Lucijevo izpoved iz leta 1914 je – v prevodu Barbare Juršič, hkrati avtorice spremne besede – mogoče brati tudi v slovenščini. Izdala jo je založba Modrijan.

Kraljevina se izteka, moderna republika se bo vsak hip rodila, ponos nekdanje kolonialne velesile Portugalske, ki je s Španijo »naredila« svet, je močno načet. Kolektivna stiska požira posameznika, ki se pod temnimi oblaki bližajoče se prve svetovne vojne vse bolj izgublja v globokem blodnjaku strahov, halucinacij in delirija, tudi blaznosti, bizarnosti in alkimije besed, pa še sanj, nenavadne ljubezni, vprašanj brez odgovorov, prepletanja resničnosti z neresničnostjo, celo samomora.

Življenje velikega pisatelja, poeta in boema je bilo kratko (1890–1916), začel ga je in nasilno končal v velikih mestih, Lizboni in Parizu. Vmes je močno čutil duh preloma stoletij, se pod vplivom simbolizma in avantgarde ukvarjal z alkimijo besed, razkosaval lastni jaz in se vdajal strahovom. Medtem ko je krvavela njegova slabo razumljena duša, se je, podobno kakor portugalska kraljevina, razkrajal njegov jezik: besede, mnoge na novo izmišljene, so se hotele predvsem slišati in šele nato logično družiti druga 
z drugo, slovnica se je smejala sebi 
v brk. Nesrečni Mário de Sá-Carneiro­ se je spuščal v neizmerne globine nejasnosti in bil včasih, kakor je zapisal v Lucijevi izpovedi, »ljubosumen« celo na svoje noge: »Kajti noga ne trpi. Nima duše, ­prijatelj moj, nima duše!«

Trpljenje od malega

Hudo mu je bilo od malega – pri dveh letih je izgubil mamo –, trpel je v bogati družini. Življenje ga je postavilo v premožno okolje z vojaško tradicijo, mu podarilo denarno varnost in intelektualno izobilje: pri dvanajstih je pisal pesmi, pri komaj petnajstih prevajal Hugoja, že leto pozneje Goetheja in Schillerja. Zatem ga je mladost, ki se ni nikoli prevesila v starost, poslala na študij v Coimbro, od koder se je leta 1912 odpravil v boemski Pariz, tam pa se bolj kakor knjigam o pravu vdajal umetniški nasladi. Usoda mu je 
v naročje porinila še prostitutko in 
v prijateljsko bližino pesnika Fernanda Pessoo, s katerim je sodeloval pri sestavljanju revolucionarne revije Orpheu. V Orfeju po slovensko, ki je zaradi velike zagledanosti v futurizem močno buril tedanje duhove, sta umetnika, oba notranje razrvana, drug drugemu nastavljala ogledalo. Danes, tako od daleč, je videti, da je bilo razbito na tisoč koščkov, čeprav se je držalo skupaj, dokler se je.

Skrivnostna pripoved

Lucijeva izpoved je pripoved o skrivnostnem ljubezenskem trikotniku­ – resda morebiti le dveh oseb in privida, pa tudi o ljubezni in tragičnem zločinu, ki morda niti ni bil zagrešen. Spominja na blodnjak, v katerem se izgubljata pripovedovalec in njegov alter ego, hkrati pa odpira zanimiv dialog med očarljivo Lizbono in svetov-ljanskim Parizom. Tudi sodobnim zagledancem v obe evropski metropoli se lahko zdi tako. Boemski avtor, doma iz Lizbone, kuje v nebo francosko mesto luči, beži vanj, saj ga naravnost ljubi. »Dovolj je, da me kdo spomni, da obstajam v latinski prestolnici, in že v meni zapoje val ponosa, radosti in vznesenosti. On je edini zlatasti opoj za mojo bolečino – Pariz!« Pariška svetloba, pod katero naglo kopni očetov denar, se mu zdi zlata, zato ob bolestnih večerih zblojenega duha, ko hodi po »žalobnih ulicah Lizbone«, žebra: »Moj Pariz... moj Pariz«. Medtem ko po okolju pozlačenih noči, posedanju v pariških barih in pisanju koprni njegov literarni junak kakor po telesu izgubljene ljubimke, je portugalska prestolnica odeta v svetlino dneva. Med branjem romana se krepi še občutek (vsaj v slovenščini), da je Pariz moški miselne sle in strasti, Lizbona pa ženska fizičnega greha. V francoskem mestu se literarna prijatelja, poet Ricardo in pisatelj Lúcio, vdajata hermetičnosti lastnih misli in čustev, pod lizbonskim soncem je 
v ospredju ženska, Marta, s svojim telesom, četudi morda le navideznim... Pisanje učinkuje še 
z močnim impulzom futurizma, ko je brati: »Živim lahko samo 
v velikih sredinah. Tako rad imam napredek, civilizacijo, mestni vrvež, mrzlično sodobno dejavnost! /.../ Kajti v bistvu imam zelo rad življenje! Poln sem nasprotij. Živim v osami, poklapan, brez energije, in občudujem življenje, kot ga ni še nikoli nihče občudoval! Evropa! Evropa! Vzpolji v meni, prepredi me s svojim utripom, natri me 
z mojo dobo!«

Povabilo na pirenejski rob

Lucijeva izpoved nagovarja bralca s prelomnim obdobjem pred več kot sto leti, ko se je Portugalska znašla na brezpotju: umirala je kolonia­listična kraljevina in rojevala se je moderna republika – prav lani je dopolnila sto let. Knjiga vabi v dekadenco, simbolizem, futurizem, 
v portugalski umetniški smeri sau-dodizem (saudade pomeni hrepenenje) in paulizem: torej v premislek o metafizičnem močvirju. Hkrati je povabilo k pesniku Pessoi, ki je bil v resnici zaslužen za prijateljevo posmrtno preživetje v književnosti: uredil je prvo izdajo njegovega pesniškega opusa, ohranila se je njuna korespondenca. Še prej je poskušal tudi gmotno poskrbeti za depresivnega sodobnika, ki je svoj delirijski nihilizem in duševno brezizhodnost prekinil na silo – 
s samomorom, star niti 26 let. Skrajno dejanje, s katerim je nekoliko odlašal, je napovedal v pismu: »Če ne bo čudeža /.../, bom vzel močno dozo strihnina in izginil s tega sveta.«