Tiskane izdaje
Razstava Show your hope/Izrazi svoje upanje po svetu potuje v velikem rumenem kamionu, ki se občasno prelevi v galerijo na prostem. Izbor iz obsežne mednarodne zbirke, ki šteje že več kot šesto likovnih del, si je še avgusta mogoče ogledati na treh zaokroženih razstavah v okviru Trnfesta v Ljubljani, na festivalu Kamfest v Kamniku ter v Mariboru.
Iniciator in vodja projekta Martin Voorbij Izrazi svoje upanje poudarja, da ne gre le za umetniški, ampak predvsem komunikacijski projekt. Zato so njegov enakovredni del pripovedovalski nastopi, na katerih Mr. Martin z neverjetnim žarom in humorjem pojasnjuje vsebinsko ozadje del, ki so vsa ubrana na temo upanja.
Vaš rumeni kamion spominja na mobilni panj, okrašen s panjskimi končnicami, vaše nastope pa bi lahko primerjali z ljudskim pripovedništvom. Kako sami razumete vlogo pripovedovalca?
Primerjava s panjem mi je všeč. Ko sem se s projektom Izrazi svoje upanje ukvarjal pet let, sem se seznanil s svetovalko na indijski ambasadi na Nizozemskem. Povedala mi je, da je to, kar počnem, sodobna verzija t. i. paath paintings. V Indiji namreč obstajajo ljudje, ki nosijo na hrbtu zvitke štirih ali petih slik; hodijo od vasi do vasi in na takšen način pripovedujejo zgodbe. Vlogo pripovedovalca spoznavam iz izkušenj, s tem, da sem iskren do samega sebe. A sem le posrednik med slikarji in občinstvom, kar pomeni, da moram spoštovati vsako sliko, četudi mi ni všeč.
Slike, s katerimi potujete po svetu, bi lahko primerjali tudi z razglednicami, ki jih slikarji pošiljajo iz različnih koncev sveta. Lahko bi torej dejali, da ste nekakšen poštar.
V bivši Jugoslaviji je bil poštar zelo imenitna in spoštovana oseba – prinašal je pokojnino, pisma od sorodnikov, ki so imigrirali v Ameriko ipd. Na Nizozemskem smo poštarja zavrgli, ker ni dovolj dobičkonosen poklic. To je strašno, saj smo s tem izbrisali del svojega izročila. Ne vem, če sem poštar, a mi je všeč njegov šarm. Za nekatere je poštar le slabo plačana služba, zame pa je takšna primerjava kompliment.
No, morda ste bolj nekakšen sel. Od umetnikov izveste zgodbo o sliki in jo prenesete občinstvu na drugem koncu sveta.
Govorite s perspektive občinstva. Presenečeni bi bili, koliko slikarjev je presrečnih, da pripovedujem njihove zgodbe, saj tako tega ni potrebno početi njim. Tako se izražajo na poseben način. Sem kot njihova platforma – umetniki prispevajo svoja dela, občinstvo pa lahko med njimi izbira. Jaz pa medtem potujem.
Vaš način dela je v sodobnem digitaliziranem svetu do neke mere anahronističen. Kakšna je vrednost takšne neposredne komunikacije?
Vse slikarje obiščem osebno; ne želim, da bi zgodbe o svojem delu zapisali sami. Sem pripovedovalec, ne bralec! Nobena od zgodb – doslej sem jih zbral petstopetdeset – ni zapisana. Takoj ko so zapisane, so namreč dokončne, zgodbe pa so žive. To je tudi razlog, da projekt predstavljamo na kamionu, na ulici; pogosto z njim obiskujemo različne festivale. Doslej je projekt videlo okoli štiristo tisoč ljudi; vsi so poslušali moje zgodbe, medtem ko sem jim gledal v oči. S televizijo lahko dosežemo tisočkrat več ljudi, a ne zroč v njihove oči.
V zadnjem pripovedovalskem nastopu ste primerjali nekatere narode oziroma narodne značaje, kar ni ravno pogosto v današnjem “politično korektnem” govoru. A ker so bile zgodbe, ki ste jih pripovedovali, osebne, niste zdrsnili v stereotipe.
Več let sem živel v Bosni. Na eni od zabav so se prijatelji začeli pogovarjati o muslimanih, Bošnjakih, Srbih … Zaradi jezika nisem natančno razumel, o čem se pogovarjajo, a debata je bila pregreta. Na neki točki sem dejal, da ne spoštujem Srbov. Vsi so me nekoliko začudeno pogledali. Potem sem dodal, da ne spoštujem niti Judov, Belgijcev, Rusov ipd. Ker nisem rasist, ne spoštujem nacionalnosti, ampak osebnosti, karakterje.
Tako ostajate “nevtralni”.
Kot sem že dejal, se trudim biti posrednik med umetniki in občinstvom. Če postanem oseben, nisem več posrednik, ampak izrabljam njihove zgodbe, da bi povedal svojo. Temu se skušam izogniti. Nekdaj sem bil glasbenik in zame je glasba izražanje čustev. Eden od razlogov, da sem se nehal ukvarjati z njo, je bil, da sem vedno znova nosil srce na dlani; včasih petkrat na teden. Pri tem projektu mi je najbolj všeč, da mi ni treba več nositi srca na dlani, obenem pa nisem izgubil stika s čustvi. Pri svojih nastopih nisem nevtralen, lahko pa se nevtraliziram. To mi nudi velikansko svobodo, da ostajam v stiku s čustvi, a hkrati izločim svoje osebne zadeve.
Upanje naj bi bilo univerzalno čustvo. Kaj ste spoznali s svojim projektom?
S svojim projektom grem lahko v Zimbabve ali Indijo, v muzej ali vrtec, pa bodo vsi razumeli, o čem govorim, saj je upanje povsod. Prejšnji teden – po osmih letih in enem mesecu od začetka projekta – mi je eden od umetnikov dejal, da je upanje le misel, ideja. Tako kot strah, je dodal. Pravzaprav je upanje nasprotje strahu. Bojim se, da imajo ljudje več strahu kot upanja. Ali povedano drugače: ljudje bolj verjamejo v svoj strah, kot v svoje upanje.
