Tiskane izdaje
3. dan
Vstali smo zgodaj, brez zajtrka in pohiteli na letališče za let v Buenos Aires. Po letališkem zajtrku, čakanje na letalo in pravi dolgčas. Da čas ne bi šel povsem v prazno, so Orleki, po poglobljeni analizi sinočnjega koncertnega, programa slednjega spremenili, saj so na nastopu videli, kako v Južni Ameriki delujejo njihove pesmi.
Sinoči so prodali toliko svojih albumov, da jih bo do konca turneje gotovo zmanjkalo. Letalo za Buenos Aires je končno prišlo s polurno zamudo. Zapustili smo Sao Paolo, rodno mesto Ayrtona Senne, pokojnega dirkača, po katerem se imenuje ena osredjih avenij v mestu. Zapustili smo Brazilijo, deželo sambe, in jo mahnili v Argentino, deželo tanga.
Buenos Aires, zelo evropsko mesto, precej drugačno od Sao Paola. Oba sta velikanski mesti in če deluje Sao Paolo nekako plebejsko, deluje Buenos Aires nekoliko bolj aristokratsko, čeprav že nekoliko oskubljeno. Vsekakor so to le bežni vtisi, nastali na osnovi kratkega in drvečega obiska.
Na letališču v Buenos Airesu nas je sprejel Victor Leber z ženo in šopkom nageljnov. Pristali smo v hostlu sredi uglajenega dela mesta v stari palači z ekstremno strmimi stopnicami, kot da obstajajo le taki zelo stopničasti hostli. Palača je bila davno nazaj gotovo zelo nobel rezidenca, sedaj pa so v nekajkrat pregrajeni veliki dvorani, nanizane sobice.
Zaradi samovolje mojega računalnika sem moral uporabiti tistega v hostlu, katerega posebnost je tako zlizana tipkovnica, da se ni videla niti ena črka. V takih razmerah je logiranje v svoj email račun že pravi ugankarski podvig. Še posebej, ko je treba s tako slepo tipkovnico odtipkati geslo.
V slovenskem domu svetega Martina, ki se imenuje po generalu in ne po zavetniku preobrazbe grozdnega soka v vino, smo po tonski vaji dobili slovensko malico, argentinsko krajnsko klobaso s kislim zeljem in nazdravili s argentinskim črnim vinom s slovenske estancije iz Mendoze, vinogradniškega posestva.
Slovenci so v dvorani svojega doma pripravili srečanje, nekoliko podobno veselici, s to razliko, da so tokratni nastopajoči, ki sicer imajo v zasedbi obvezno harmoniko, predstavili na slovenskih vižah temelječo glasbo v drugačni preobleki.
Kar pa seveda občinstva ni motilo, saj so jih ob prvih taktih valčka ali polke zasrbele pete in si se hitro obrnili. In glede na tempo Orlekov so to morali storiti res hitro. Tudi Slovencem v domu svetega Martina, enem od šestih slovenskih domov v Buenos Airesu, so veseli Zasavci popestrili večer s koščkom slovenske glasbe, kar so sprejeli z navdušenjem.
To pa še ni vse. Po koncu koncerta smo sprva le moški, nato le ženske in na koncu skupaj zapeli daljši venček slovenskih narodnih pesmi. In ker je nekaj pesmi, med njimi pivskih ali kako drugače šegavih, so povzročil salve smeha, predvsem med mlajšimi argentinskimi Slovenci, ki so jim te in take pesmi manj znane. Še posebej Trzinka s svojim besedilom in jezik-lomečem tempu.
Po še enem dolgem dnevu pa hitro spanje, kajti v štirih urah se je bilo treba naspati za celo noč. Naslednji dan se je namreč začel zelo zgodaj, spet brez zajtrka in brž na trajekt preko Rio del la Plata za Montevideo, glavno mesto Urugvaja.
