Množično premišljevanje o Sørenu Kierkegaardu

Danes se bo  začel simpozij, ki se ga bo v Ljubljani in na Krasu udeležilo okrog šestdeset domačih in tujih filozofov.

Objavljeno
12. junij 2013 12.03
Peter Kolšek, kulturaa
Peter Kolšek, kulturaa

Tudi filozofi, čeprav se njihova misel načeloma giblje nad konkretno časnostjo, imajo svoje­ obletnice. Tako je letos dvestoletnica rojstva danskega filozofa in religioznega misleca Sørena Kierkegaarda; rojen je bil 5. maja 1813. Praznujejo jo marsikje po svetu, zlasti v srednji Evropi, a ena najbolj temeljitih omemb njegovega imena in dela ga čaka prav v Sloveniji.

Po mnenju glavnega organizatorja simpozija, to je Kud Apokalipsa, bo to celo največja prireditev v čast temu velikemu Dancu, ki je s svojim življenjem sicer pripadal sredini 19. stoletja (umrl je leta 1855), a je njegovo delo zares »pognalo seme«, če rečemo s Prešernom, pol stoletja kasneje.

A najprej o simpoziju: pričenja se danes, končal pa se bo naslednjo sredo, 19. junija. Najpomembnejši soorganizator in koproducent je Cankarjev dom, ki se po besedah direktorja Mitje Rotovnika veseli tako eminentnega humanističnega dogodka, kajti »nismo samo hiša odrskih umetnosti«. CD bo prispeval prostore, tehniko in transport. Soorganizatorice so tudi univerze, ljubljanska (filozofska in teološka fakulteta) ter tri tuje: v Pragi, Nitri (Slovaška) in Torontu. Sodeluje tudi Kierkegaardov inštitut iz Københavna.

Pri Apokalipsi se zaradi pičlih sredstev seveda pritožujejo (Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS letos ni imela razpisa za znanstvene simpozije), tudi na mednarodnem razpisu niso uspeli, a kljub temu so, predvsem s pomočjo ljubljanske univerze, privabili blizu trideset gostov, predvsem z univerz srednje Evrope, približno toliko bo tudi domačih filozofov in drugih avtorjev prispevkov. Res so to predvsem filozofi, a tudi literati in literarni zgodovinarji; v Kierkegaardovo filozofijo je namreč bolj kot v katero drugo mogoče vstopati skozi literarna vrata.

Nedelja v Mestni hiši

To bo torej velika druščina, ki bo nastopila v dveh valovih. Prva skupina se bo po današnjem slavnostnem začetku ob 16. uri v Cankarjevem domu preselila v Škocjan (na Krasu), kjer bodo do nedelje potekala predavanja in filozofske delavnice, nato pa se bo vrnila v Ljubljano in CD, kjer se ji bo pridružil novi val gostov: 17., 18. in 19. junija bo namreč potekala Mednarodna filozofska konferenca, torej glavni del prireditve. Pokrovitelja sta Unesco (zaradi Škocjana?) in slovenski predsednik Borut Pahor.

Prireditev bodo spremljali­ dve razstavi (Prvi krog mehiškega slikarja Humberta Ortege Villaseñorja v CD, v ljubljanski Mestni hiši pa bodo na ogled plakati Globalni Danec s sprejemom pri županu in z nagovorom veleposlanika Kraljevine Danske), film o filozofu (Tretji testament Malcolma Muggeridgea) in še kaj: na primer nedeljsko branje Kierkegaardovih del v Mestni hiši (s pomočjo zakoncev Ostan). Ali pa, pogojno, »kierkegaardov­ski« zaključek s filmom Arheo Jana Cvitkoviča.

Dolge priprave Primoža Reparja

Takšna širokopoteznost je v skladu z dejstvom, da potekajo priprave na simpozij »že dvajset let«. Dejstvo je biografske narave in povezano z dr. Primožem Reparjem, najkompleksnejšim slovenskim poznavalcem tega danskega misleca. Repar je tudi predsednik Društva Apokalipsa in odgovorni urednik revije istega imena, ki letos prav tako šteje dvajset let.

Zato je logično, da je izšla tudi posebna številka te revije, posvečena Kierkegaardu. Osrednje poglavje Sodobni misleci o Kierkegaardu prinaša spise Miguela de Unamuna, Györgya Lukácsa, Karla Jaspersa, Simone de Beauvoir in Paula Ricœura. Repar – marsikaj pojasnjuje dejstvo, da je nekaj časa preživel v filozofovi domovini – je pravzaprav »avtor« tega simpozija in sploh celotnega slovenskega poklona velikemu Dancu, ki je dvesto let kasneje živ bolj, kot je bil v času življenja, zlasti pa živi daleč čez meje svoje dežele.

Zoper idealistično filozofijo in krščanstvo

O čem bo predvsem tekla beseda na simpoziju (ki je, kot že trije v zadnjih letih, opremljen z imenom pokojnega slovenskega filozofa Miklavža Ocepka)? Uradni naslov množičnega premišljevanja je Nova oikonomija odnosov: bližnjik in eksistencialni preobrat. Kako filozofirati po Kierkegaardu? Oikonomija ni nič drugega kot starogrško ime za ekonomijo, ta izvorna oblika pa je tukaj najbrž zato, ker naj bi šlo za ponovni premislek izvorne Kierkegaardove misli. To misel je mogoče opredeljevati s filozofskega in z religioznega stališča, kar na prvi pogled seveda zaplete recepcijo Kierkegaarda, toda če vemo, da je to tisti filozof, ki je potegnil filozofijo iz pojmovnega opisovanja sveta – in se s tem »škandalozno« uprl tedaj vodilni nemški idealistični filozofiji s Heglom in Kantom na čelu – ter jo prenesel v neposredno človeško izkustvo, s tem pa enako globoko posegel tudi v konvencio­nalno krščanstvo, tedaj je »eksistencialni preobrat« iz simpozijskega naslova morda jasnejši.

Kierkegaardova misel o človekovi »položenosti v eksistenco«, ki jo mora vsak posameznik šele napolniti z vsebino, njegova pripadnost »strastni eksistenci« (o tem je na predstavitvi dogodka prejšnji teden govoril filozof Dean Komel, ki bo tudi nastopil na simpoziju) je kasneje, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala do formiranja eksistencialistične filozofije. Vemo, da je bil to velik evropski duhovni dogodek, ki je pustil močno sled tudi pri nas.

Simpozij se promovira z izjavo Jacquesa Derridaja: »Toda Kierkegaard je bil tisti, ki sem mu bil najbolj zvest.« Velik je torej že kot miselni predhodnik, kot veliki začetnik, če pustimo druge dimenzije njegove izvirne filozofske misli ob strani.

Zadnje besede

Čeprav jih nobeno resno razprav­ljanje o Kierkegaardu ob strani pustiti ne more. Tu je le nekaj temeljnih »stereotipov« o njegovem prispevku k filozofiji, čeprav se ves čas družijo v vprašanjem, ali je Kierkegaard sploh filozof v pravem pomenu besede. Morda je pisatelj, etik, teolog?

Naj bo tako ali drugače, on je bil tisti, ki je svet abstraktnih resnic pretočil v živo izkušnjo bivanja; ki je ustoličil posameznika nasproti skupnosti; ki je tega posameznika odprl neposredni izkušnji greha, krivde in tesnobe in ga tako naravnal k iskanju odrešitve; ki ga je v razmerju do svobode postavil pred aktivno izbiro, a vsaka pomeni sprejemanje celote življenja nase; ki ga je opredelil s tremi stadiji bivanja, estetsko, etično in religiozno; ki je Boga tako globoko ponotranjil, da je povzročal škandale v protestantski skupnosti; ki je – in to je zagotovo njegova najbolj prepoznavna biografsko-filozofska gesta – po enem letu razdrl zaroko z devetnajstletno Regino Olsen, ki ga je ljubila in on njo, da bi iz te globoke rane razvil univerzalno občutje osamljene negotovosti.

Kierkegaard je bil naposled tudi tisti, čigar zadnje besede so bile (umrl je pri komaj dvainštiridesetih letih, kot naš Cankar): »Pozdravite mi vse ljudi!« Filozof, ki očitno – simpozij! – še zmeraj ali celo zmeraj bolj navdihuje.