Mojca Kumerdej: na robu človeka

Nabor enajstih krajših zgodb 
v knjigi Temna snov pisateljice Mojce Kumerdej, ki jo poznamo po romanu Krst nad Triglavom (2000), zbirki kratkih zgodb Fragma (2003), pa tudi po njeni teoretski, publicistični in kritiški dejavnosti (je dolgoletna sodelavka kulturne redakcije Dela), povezuje dejstvo, da se vse dotikajo oziroma locirajo neki rob. Ta rob ni velik, škandalozen, medijsko eksploatiran prepad, pač pa neznaten, minimalen rob partikularne eksistencialne izkušnje, grozeča meja človekove želje ali neukročenih strasti, pa tudi meja in problem določenega­ družbenega diskurza.

Takšen je že Jetrnik, prva zgodba, napisana z vidika človeka organa: jeter, ki pristanejo v telesu drugega človeka in se morajo soočiti s svojo povsem novo »subjektno« pozicijo. Zgodba, ki morda še najbolj sodi 
v žanr znanstvene fantastike, zadeva znano prakso darovanja organov in na dovolj duhovit način preiskuje, koliko darovalca dobi gostitelj, oziroma, še bolj, koliko gostitelja mora trpeti darovani organ.

Zaznavanje eksistencialnega roba, ki je rob tudi po tem, da se v njem zasebno, subjektivno seka z družbeno realnostjo, največkrat zadeva položaj samostojnih, emancipiranih žensk. V Božiču s Hirošijem edini vredni partner ženske ostane stari zarjaveli robot. Zgodbo lahko vidimo kot aluzijo na prihodnje sobivanje človeka 
s stroji, obenem pa daje misliti, da človek že danes deluje kot (pokvarjeni) robot oziroma je robot boljša različica človeka.

Vsiljivec – spet začinjen s subtilnim humorjem – tematizira osamosvojeno žensko, ki svobodno vstopa v spolna razmerja z moškimi, zvesta pa je le svojemu mačku, navideznemu konkurentu človeškim snubcem. Program nacionalne obnove dobro ujame duha birokratskega jezika, 
v zgodbi pa avtorica problematizira dozdevno dolžnost žensk poskrbeti za reprodukcijo naroda. Motiv samostojne, življenja polne ženske je v ospredju tudi v zgodbi Na terasi Marija, le da je tokrat ta objekt želje pubertetniških mulcev. Ti se skupaj s strastjo do nje soočijo tudi z njeno družbeno stigmatizacijo, a je ne sprejmejo. Spolno prebujenje je torej tu povezano s prebujenjem samostojne moralne drže, ki se upre kriminalizaciji družbenih izjem s strani večine.

Če večji del knjige skozi različne perspektive in pripovedne pozicije zasleduje neko presežnost ženske, ki se ni pustila ujeti v družbene vzorce in pričakovanja, sežejo preostale zgodbe k različnim področjem skozi različne žanre. Siromaki je napisana z arogantne pozicije neoliberalnega kapitalista, ki prostodušno pojasnjuje, kako se je dokopal do premoženja, z njim črpal družbeno moč, podkupoval, izkoriščal, nato pa zaradi krize vse skupaj izgubil. Prav ta pripovedovalska pozicija, v kateri lahko prepoznamo sledi brechtovskega potujitvenega učinka, je verjetno ena najboljših literarnih kritik kapitalizma.­

Serijski morilec dobi besedo v Zdaj spita... Zgodba je napisana subtilno, ne zbuja zgražanja in moralne panike, ampak monstruoznost naveže in izpelje iz čisto človeškega ali celo humanega – vredno kakšnega Hitch­cocka. Zadnja zgodba Kaca, napisana v maniri vohunskih romanov, ni zgodba o geopolitičnih interesih in zarotah, ampak temelji na analizi psihološkega stanja vohuna, ki ga nasprotniki poskušajo streti tako, da ga ugrabijo, nato pa oropajo osnovnih parametrov življenja, vednosti, kje in v katerem času se nahaja.

Med največje mojstrovine v knjigi sodi zgodba Včasih Mihael molči. 
V njej avtorici uspe prepričljivo reproducirati (in ustvariti) govor in razmišljanje desetletne deklice, ki živi v globoko verni družini, v svojem mladem življenju pa se je že morala soočiti s smrtjo prijatelja Mihaela. Skozi svoj ne naivni, ampak otročje razbojniški in obenem senzibilni način je zdaj na sledi veliki družinski in osebni travmi sestre. Vsekakor eden najbolj uspelih in prepričljivih upodobitev sicer zelo razširjene teme spolnih zlorab otrok.

Mejna stanja človeka, ženske, deklice, serijskega morilca, vohuna, robove družbe in robove njenega diskurza Mojca Kumerdej zapisuje v natančnem, izbrušenem, pa tudi humornem jeziku, ki se iz zgodbe v zgodbo lahko prilagodi svojemu novemu pripovedovalcu in bralca vselej znova navda z željo, da bi njegovo zgodbo bral še naprej. Toda lepota knjige je najprej v tem, da inteligentno locira, osvetli temno snov človeškosti, če si lahko privoščimo to metaforo, a je obenem ne poskuša odstraniti.