Monografija o Prešernu v šoli

Mesec dni po kulturnem prazniku se prileže slišati kaj svežega o nacionalnem mitu, ki mu pravimo največji slovenski pesnik. Zadnja v vrsti raziskav je od konca prejšnjega leta monografija Zorana Božiča, ki že na zunaj potrjuje prepričanje, da njen prispevek v ničemer ne zaostaja za obsežnimi deli Slodnjaka, Kosa, Paternuja in drugih prešernoslovcev.

Šeststo šestinpetdeset strani težka knjiga (založba Tangram, 
60 evrov) na podlagi doktorske disertacije, s katero si je avtor prislužil ne samo posebno nagrado Slavističnega društva Slovenije, pač pa nedvomno tudi sloves najobsežnejšega doktorata na ljubljanski slovenistiki, dosedanje dopolnjuje s pomembnim in doslej še malo raziskanim področjem. Slovenska literatura v šoli in Prešeren je celostna didaktična obravnava položaja, vloge in sprejemanja pesnikovih besedil v procesu šolstva.

Prvi del monografije obsega analizo vseh 56 sestavov srednješolskih beril od leta 1850 do 2010, pri čemer se Božič seveda osredotoči na izbor Prešernovih pesmi. Ni treba poudarjati, da je že ta edinstveni popis zbranega gradiva ob tehtnem zgodovinskem pregledu razvoja slovenskega šolstva pomemben za pedagoško stroko in da ne nazadnje zadostuje za samostojno publikacijo, pa vendar tu služi zgolj za uvod 
v Božičevo raziskovanje.

Če ste pomislili, da je Prešeren gotovo najpogosteje zastopan avtor v slovenskih berilih, imate deloma prav. Resnično je edini izmed slovenskih pesnikov in pisateljev, ki se pojavi v čisto vseh sestavih, po številu objavljenih besedil pa ga kdaj pa kdaj krepko prehitijo drugi avtorji in tudi pregled sočasnih pesniških antologij razbija predstavo o Prešernu na vrhu slovenskega parnasa. Izbira posameznega sestavljavca berila je bila ob njegovih osebnih preferencah odvisna od zahtev šolskih oblasti, ki so jih narekovale vsakokratne družbenopolitične okoliščine. Zanimivo branje je poglavje o cenzurnih posegih, ko so poskušali pripravljavci učbenikov zaradi vzgoje dijakov politično ali moralno nesprejemljivost avtorja omiliti z izpuščanjem spornih delov ali celo s potvarjanjem besedila –
zlasti je to veljalo za ljubezenske motive –, tudi če so s tem povsem spremenili sporočilo.

Ker so obenem berila v obsegu omejena, saj poleg literarnih besedil nosijo precejšen delež didaktičnih vsebin, se mora za uvrstitev 
v srednješolsko berilo avtor prebiti skozi gosto konkurenčno sito, iz česar sledi, da imajo berila še kako pomembno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju nacionalnega kanona. Spremne oznake pesnikov in pisateljev so utrjevale Prešernovo vlogo nacionalnega poeta, ki je slovensko poezijo »povzdignil na evropsko raven«. Iz takšne mitizacije raste in jo nadalje ohranja tudi izbor umetniško najbolj dovršenih Prešernovih besedil (med njimi so Soneti nesreče, Krst pri Savici in Gazele, medtem ko se za bolj doživljajske ali lahkotnejše humorne pesmi skoraj nikoli ne najde prostora), ki se od druge polovice 20. stoletja pretirano naslanja zgolj na vrednotenjske kriterije literarne zgodovine in zanemarja bralne zmožnosti dijakov.

»Težka« poezija 
in »lahka« proza

Božičeve prevratniške teze, podprte z dolgoletno kilometrino pedagoških izkušenj na poklicni srednji šoli v Novi Gorici, da so Prešernove »šolske« pesmi izrazito ­recepcijsko neustrezne, ne potrjujejo samo številke empirične raziskave med srednješolci, ki jo predstavi v drugem delu. Navedeni primeri napačnih odgovorov so slikoviti: tudi za »mlade bodoče izobražence« so Prešernove poezije prezahtevne za razumevanje, kar jim onemogoča doživljanje in vrednotenje ter posledično zbija veselje do prebiranja. Ali to pomeni, da mladina danes Prešerna ne ceni več? Brez skrbi, Božičevi rezultati pokažejo, da dijaki umetniško najvišje vrednotijo prav pesmi, ki jih najmanj razumejo – kolesje mitizacije ne nazadnje deluje že skoraj poldrugo stoletje. Ali kot strne avtor: »Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.«

Daleč od tega, da bi obupoval nad neznanjem učencev, Zoran Božič ne ostane pri iskanju krivcev za paradoksno stanje Prešerna med »razumeti« in »biti všeč«, kot ga imenuje. Posebno pomembna, še bolj pa posebno drzna je predlagana rešitev: nujno je treba zagotoviti razumevanje prebranega in najustreznejši didaktični pripomoček za to je preoblikovanje pesniškega besedila v prozo. Namenjeno je seveda vzporednemu, »cikcak« branju in razrešuje arhaična, zapleteno metaforična in izrazito refleksivna mesta, praksa prozifikacije pa 
v svetu pravzaprav ni več nič novega. Njeno učinkovitost pri razumevanju besedila na vseh ravneh Božič neizpodbitno dokaže s pedagoškim eksperimentom, v nasprotju s pozitivnimi odzivi dijakov na dodatno gradivo pa je (bilo) pričakovati ­večjo skeptičnost učiteljev.

Monografija Slovenska literatura v šoli in Prešeren je častitljiva in znanstveno neoporečna raziskava, ki razgalja težave učnega procesa, njeni rezultati so neposredno uporabni, saj prinaša že preizkušene rešitve in izdelano gradivo. Dobrodošlo, če ne že obvezno branje za vse vpletene v srednješolski sistem, ki pa bi bilo lažje – v obeh pomenih –,
če bi avtor disertacijo predelal in ne le objavil skoraj v celoti. Vendar Božičev slog skozi celotno knjigo ostaja jasen in pregleden, predvsem pa aktualen in predan, njegovi ­predlogi pogumni, toda pretehtani.