Tiskane izdaje
Naziv Evropskega muzeja leta, ki ga pod okriljem Sveta Evrope podeljujejo že od leta 1977, je šel letos v Turčijo in tamkajšnji Muzej nedolžnosti (Masumiyet Müzesi), ki ga je v svojem rojstnem Istanbulu pred komaj dvema letoma odprl Orhan Pamuk, Nobelov nagrajenec za književnost iz leta 2006.
Nagrajenca je Evropski muzejski forum ob minulem mednarodnem dnevu muzejev razglasil daleč od Turčije, v Umetnostnem muzeju Estonije v Tallinu, njegova osrednja nenavadna poteza pa je, da je v njegovem ozadju istoimenski roman, ki ga je Pamuk objavil leta 2008, pred tem pa ustvarjal skoraj deset let.
Objavo zajetnega, 555 strani dolgega romana, ki je dostopen tudi v slovenščini, je večkrat preložil, zaradi razmer pa je bilo večkrat preloženo tudi odprtje njegovega muzeja. Ta zvesto sledi 83 poglavjem romana, ki sicer govori o ljubezeni Turka Kemala Basmacija, buržujskega playboyja in sina ene bogatejših istanbulskih družin. Začetek romana je postavljen v leto 1975, ko se Kemal zaljubi v revno sorodnico Füsun, ki dela v trgovini s torbicami. Hitro se zapleteta v prepovedano ljubezensko zvezo, a Füsun zatem izgubi.
Kasneje jo, sedaj poročeno z nekim filmarjem, obiskuje v stanovanju, ki si ga deli s starši in tako platonsko nadaljuje njun odnos. V kar 1593 obiskih iz stanovanja odnese množico predmetov, ki pripadajo ali ga spominjajo na Füsun – od zaponk za lase, uhanov, copat, solnice, 4213 cigaretnih ogorkov, strgalnika za kutine in porcelanastega psa s televizije. Postane, skratka, obsesivni tat in zbiralec, prav na njegovi tovrstni »muzejski« obsesiji pa je Pamuk izboblikoval tudi zamisel za resničen muzej. Začel je zbirati predmete.
Ti so bili tudi pri nastajanju romana pomembni. Vedno, ko se je njegova zgodba ustavila, je iskal predmet, ki mu jo je pomagal nadaljevati. Stikal je po antikvariatih, bolšjih sejmih in odlagališčih stare šare. Na koncu je imel zbirko, svojevrstno enciklopedijo ljubezni, ki odraža posamezna poglavja romana, a tudi zgodovino modernega Istanbula od leta 1975 do danes.
