Muzej Orhana Pamuka, ki je bil najprej napisan

Turški pisatelj Orhan Pamuk, Nobelov nagrajenec za literaturo 2006, stoji pred 83 škatlami, v katerih je množica predmetov, ki jih je zbral po ropotarnicah – razglednice, zarjavele konzerve, stare ure... Vse to bo kmalu razstavljeno v Muzeju nedolžnosti, v stavbi, ki stoji sredi Istanbula.

Škatel je 83 zato, ker ima roman Muzej nedolžnosti 83 poglavij. Na teh 83 poglavjih je popisana pretresljiva ljubezenska izpoved Turka Kemala Basmacija, buržujskega playboyja, sina ene bogatejših istanbulskih družin. Začetek romana je postavljen v leto 1975, ko se Kemal zaljubi v revno sorodnico Füsun, ki dela v trgovini s torbicami. Hitro se zapleteta v prepovedano ljubezensko zvezo, redne ljubezenske sestanke imata v njegovem stanovanju. To so za Kemala najsrečnejše ure v življenju, so pa tudi dnevi, ko se njegova tradicionalna prepričanja o ljubezni, strasti, spolnosti, prijateljstvu in družini popolnoma spremenijo in ga odvedejo na viharno pot, prepredeno z razdvojenimi čustvi, samoobvladovanjem, notranjimi boji in trenutki neznanske bolečine.

Koliko mu pomeni Füsun, se dokončno zave, ko ta nenadoma izgine. Osamljeni Kemal zato začne zahajati v stanovanje, ki si ga Füsun, sedaj poročena z nekim filmarjem, deli s svojimi starši in tako platonsko nadaljuje njun odnos. V naslednjih devetih letih v 1593 obiskih iz tega stanovanja odnese množico predmetov, ki pripadajo ali ga spominjajo na Füsun – od zaponk za lase, uhanov, copat, solnice, 4213 cigaretnih ogorkov, strgalnika za kutine in porcelanastega psa s televizije. Postane obsesivni tat in zbiralec. Nazadnje, po njeni smrti, kupi stanovanje in ga spremeni v muzej, posvečen njuni ljubezni, kjer razstavi vse ukradene premete, povezane s Füsun. To je Muzej nedolžnosti.

Gre seveda za zelo približen povzetek tega razkošnega romana, dolgega 555 strani, ki slavi ljubezen tako, kot skorajda nismo več vajeni. Slovenski bralci smo ga dobili za novoletno darilo, saj je v prevodu Erne Pačnik in Katje Zakrajšek pravkar izšel v slovenskem prevodu pri založbi Sanje. Naslovnica nas opozarja, da gre za direkten prevod iz turščine, kar je v bistvu novost, saj so prej Pamukove knjige prevajali v slovenščino preko angleških ali drugih prevodov.

Dolga pot 
do dejanskega muzeja

Pamuk, znan po številnih odličnih romanih, kot so Bela trdnjava (1985), Črna knjiga (1990), Ime mi je je Rdeča (1998) in Sneg (2002), je Muzej nedolžnosti, ki je v originalu izšel leta 2008, pisal skoraj 10 let. Še nikoli ni tako dolgo ustvarjal nekega dela in pred koncem je večkrat odložil objavo, saj se je v ljubezensko zgodbo zelo poglobil in jo mojstrsko izpilil do zadnje podrobnosti.

Ves čas pisanja je pestoval idejo, da bi uresničil Kemalovo muzejsko obsesijo. Predmeti so bili tudi pri nastajanju romana zelo pomembni. Vedno, ko se je zgodba ustavila, je iskal predmet, ki mu jo je pomagal nadaljevati. Iskal jih je po antikvariatih, bolšjih sejmih in odlagališčih stare šare. Na koncu je imel zbirko, ki je reflektirala posamezna poglavja in s tem tudi tridesetletno zgodovino modernega Istanbula od leta 1975 do danes. Gre za časovni okvir, ki ga zajema tudi roman.

Vendar pa se njegove napovedi okrog tega, kdaj bo odprl muzej in zbirko razstavil, niso uresničile. Že za frankfurtski knjižni sejem leta 2008 je napovedoval razstavo z naslovom Muzej nedolžnosti, a do nje ni prišlo. Potem je še večkrat prišlo do spremembe datuma odprtja muzeja, vmes pa tudi do spremembe lokacije. Najprej je bilo načrtovano, da bo muzej postavljen v četrti Çukurcuma, kjer se dogaja tudi roman, vendar je Pamuk kasneje lokacijo prestavil v Tophane. Odprtje, ki je bilo med drugim napovedano v lanskem letu, ko je bil Istanbul Kulturna prestolnica Evrope, je sedaj prestavljeno na začetek leta 2012.

Ko fikcija 
prestopi v resničnost

Pamuk je v svojem projektu Muzej nedolžnosti mejo med fikcijo in resničnostjo dodobra zameglil. V romanu najdemo muzej in celo vstopnico vanj ter tudi pisatelja Orhana Pamuka v cameo vlogi, ki mu Kemal izpove svojo zgodbo. In potem imamo muzej in pisatelja tudi na drugi strani, v resničnosti. Knjiga bi lahko služila kot nekakšen katalog k razstavi, ki jo je kuriral pisatelj. Vendar pa Pamuk pravi, da muzej ne ilustrira knjige in da knjiga ne razlaga razstave, temveč da koeksistirata kot ločeni umetniški deli. Sam je zelo užival, ko je ustvarjal tako eno kot drugo. »Bil je pravi užitek kombinirati realno in domišljijsko,« pravi avtor.

Pri pripravi predmetov so mu pomagali štirje pomočniki. Med drugim so izdelali osebne izkaznice delavcev, ki so zaposleni pri podjetju Kemalove družine, eno od škatel so napolnili z listiki za tombolo iz leta 1970, kar je odmev na poglavje 58, kjer igra Kemal tombolo s Füsunino družino. Na zidovih ne bo napisov, samo plakati z naslovi poglavij. Polkna na oknih bodo priprta, tako da bo v prostorih vladalo meditativno, intimno ozračje, podobno nekaterim scenam iz romana.

Strast do 
nenavadnih muzejev

Kaj se skriva za Kemalovo in tudi Pamukovo zbirateljsko mrzlico? Ali gre za fetišizacijo določenih predmetov ali preprosto za odo zbirateljstvu? »Želja po zbirateljstvu je univerzalna, sam muzej kot institucija pa je zahodnjaška iznajdba,« odgovarja Pamuk. »Zadnjih 50 let muzeje na veliko ustanavljajo tudi v nezahodnem svetu, saj so doumeli, kakšen je njihov pomen. Muzeji skozi predmete legitimirajo naša življenja ter predstavljajo kralje, skupnosti, nacije in institucije. Vendar pa muzeji in galerije prezentirajo predvsem zgornji srednji razred, kot je očitno v Muzeju nedolžnosti,« pravi Pamuk.

Ko se roman približuje koncu, je Kemalova prioriteta to, da obišče množico najbolj nenavadnih muzejev po svetu, kot so muzej romantičnega življenja v Parizu, muzej žuželk in metuljev v Hondurasu, muzej časa v vzhodni Franciji, muzej Edipth Piaf, ki ga je ustanovil njen občudovalec,... To so muzeji, v katere nihče ne hodi, muzeji, v katerih lahko slišiš odmev svojih korakov. Kemalova ljubezen do majhnih in zanikrnih muzejev je povezana z njegovo kritiko velikih uradnih turških muzejev s pripadajočimi restavracijami, ki so nastali po zahodnjaškem vzoru. Ko se nedeljske množice, ki nimajo nobene kulture, nobenega okusa in nobenega občutka za slikarstvo zvalijo skozi muzej, zbrani objekti jočejo, si verjetno misli glavni protagonist romana. Hkrati pa začuti, da lahko skozi tak majhen, oseben muzej, izpove svojo ljubezen do Füsun.

Pamuk ob vprašanju, ali Kemalovi pogledi na muzeje odražajo njegove lastne, zmajuje z glavo. Sam ni kritičen. Potem pa tako kot Kemal zatrdi, da v njegov Muzej nedolžnosti nikoli ne bo stopilo več kot 50 ljudi naenkrat.

Sicer pa se novi muzeji na veliko pojavljajo širom Turčije, še posebej popularni pa so literarni muzeji. Enega so pravkar odprli v Istanbulu in je posvečen turškemu pisatelju Ahmetu Hamdiju Tanpinarju.

O politiki, ljubezni 
in obsedenosti

Pamuk na vprašanje, ali je planirani muzej vsaj malo tudi političen, odgovarja: »Nočem, da je političen. Politike ne bom spustil noter.« Da se politiki izogiba, je razumljivo, saj je imel pred nekaj leti zaradi svojih političnih izjav hude težave s turško oblastjo. Leta 2005 je namreč za nek švicarski časopis izjavil, da so Turki med leti 1915 in 1917 pobili milijon Armencev, prav tako pa je turška država po njegovem mnenju odgovorna za smrt 30 tisoč Kurdov, ki so umrli v spopadu leta 1984. Za te svoje izjave je bil obtožen žalitve turške države in postavljen pred sodišče, vendar pa je bila obtožba proti njemu kasneje ovržena.

Tudi roman po njegovem mnenju ni političen. »To je zgodba o tem, kaj ljubezen pravzaprav je,« pojasnjuje Pamuk. Je pa zagotovo tudi portret neke obsedenosti, razmišljanje o položaju žensk v turški družbi, razprava o spolnosti. Vsekakor smo priča srečanju Vzhoda in Zahoda na intimnem področju. Je pa tudi zgodba o zavrnitvi zlagane buržujske istanbulske družbe, ki ji na začetku pripada Kemal. V tem pogledu je Kemal vsaj delno Pamukov alterego, saj je tudi sam zrasel v bogati družini, a se je temu okolju odrekel. Ker pa roman reflektira turbulentno povojno turško zgodovino, vključno z vojaškim udarom leta 1980, ko so uvedli policijsko uro in v zapor spravili več ogromno ljudi, se politiki vseeno ni mogel povsem izogniti.