Nagrada Marjana Rožanca: med nominiranci tudi 
Delov novinar Peter Kolšek

Žirija pravi, da je v ožji izbor izbrala dela, ki tematizirajo izgubljeni čas, poezijo, likovnost in slovensko družbo.

Objavljeno
07. september 2011 10.40
Posodobljeno
07. september 2011 10.40
Peter Kolšek, novinar kulturne redakcije Dela
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Po običaju je september mesec, ko svoje sklepe objavi komisija za podelitev­ nagrade Marjana Rožanca. Tako je tudi letos – žiranti Jelka ­Ciglenečki, ­Barbara Pogačnik, Miha Pintarič, Milček Komelj (ki se je pri enem izmed ­nominirancev izločil iz komisije) in Edvard Kovač so se odločili med letošnje nominirance za nagrado, namenjeno najboljši esejistični zbirki­ zadnjih dveh let, uvrstiti Aleša Bergerja, Petra Kolška, Miklavža Komelja, Andreja­ Medveda in Iva Svetino.

V njihovih delih je po besedah Edvarda Kovača govor o različnih zanimivih in relevantnih temah – o iskanju izgubljenega časa, poeziji, likovni umetnosti in slovenski družbi. Aleš Berger si je nominacijo­ ­prislužil s knjigo memoarskih ­esejev Omara v kleti (Mladinska knjiga, 2011). Naslovna metafora je karikatura proustovskega iskanja izgubljenega časa, v sebi pa združuje – ne takšnega projekta, temveč zavest o njem z ironično oziroma samoironično distanco, niti montaignovsko niti cioranovsko, temveč Bergerjevo. Šansoni, nogomet, gledališče – vse je pravzaprav teater, teater pa je literatura, osrednja tema avtorjevega življenja in pričujoče knjige. V značilnem jedrnatem, izbrušenem in inventivnem slogu koplje avtor po »omari v kleti«,­ se pravi, po samem sebi, odpira predale in stresa pred voajerskega bralca njihovo vsebino. V omari ni spravljen čas, temveč sledi časa, ki jih bralec lahko (po)doživlja zaradi­ avtorjevega mojstrstva, še piše 
v obrazložitvi nominacije.

Delov novinar, komentator in urednik Peter Kolšek je med ­finaliste za Rožančevo nagrado uvrščen s knjigo Vaserkeber in druge dogodbe (Študentska založba Litera, 2010). Žirija pravi, da pripadajo njegova z ironijo začinjena, duhovita in stilistično izbrušena besedila h klasičnima novinarskima zvrstema, komentarju in kolumni, toda v njih se avtor razkrije tudi kot pravi esejist. Rdeča nit, ki povezuje knjigo, so teme Slovenije in Slovencev v različnih aktualnih legah, ki jih nagajivo označuje izraz »dogodbe«. Akterje slovenskega javnega življenja spretno skicira tudi s pomočjo različnih likov iz svetovne in slovenske literarne zakladnice, od Don Kihota, Črtomirja, Samorastnikov, Tugomerja do Velikega Gatsbyja, kar kaže na avtorjevo privrženost literaturi kot osnovni sestavini vsake spodobne skupnosti, ki se želi imenovati narod. ­Peter Kolšek izpisuje naš polemični vsakdanjik kot neke vrste poezijo, še ­beremo v obrazložitvi.

Kadar pesnik spregovori o poeziji, je tudi njegov zapis poetičen, pravijo Rožančevi žiranti, pri tem pa merijo na Miklavža Komelja, ki se je v ožji izbor za nagrado uvrstil s knjigo Nujnost poezije (Hyperion, 2010). Bralec bo težko soglašal 
z vsemi avtorjevimi miselnimi bravurami, toda užival bo v sozvočju njegovih idej, pa tudi v disharmoniji njegovih miselnih obratov, saj se prav v tem kaže umetnost njegovega peresa, so prepričani žiranti. Odlika knjige je tudi, da združuje svetovljanstvo z domoljubjem in svetovno zgodovino z našim posamičnim trenutkom. Avtor bo bralca do konca presenečal, morda se bo v svojih smelih trditvah zazdel kdaj pretiran, vsekakor pa intelektualno zanimiv in umetniško ­dovršen.

Knjiga Andreja Medveda Pictura­ poesis (Študentska založba, 2010) prinaša vrsto avtorjevih esejev o osrednjih slovenskih slikarjih in kiparjih druge polovice 
20. stoletja. Besedila izpričujejo Medvedov pretanjeni posluh za formo in vsebino likovnih umetnin, značilnostim slovenskih umetnikov pa se esejistu posreči približati z eruditsko mislijo in subtilno besedo ter z vključevanjem lastnih verzov, piše v obrazložitvi. S smislom za ne le umetnostnozgodovinski, temveč svetovni duhovni kontekst je Medved pri nas malone izjemen mislec in esejist; v njegovih prikazih se ustvarjalci razkrivajo ne le kot znamenja časa, marveč tudi kot avtentične profilirane umetniške vrednote. V tej luči Medved, v nasprotju z večino današnjih trendovsko usmerjenih kustosov in piscev, vztraja v prepričanju o pomembnosti slikarstva in kiparstva kot še vedno živih ustvarjalnih načinov, ob tem pa ne zanika novomedijskih likovnih ­dejavnosti.

Zadnji med nominiranci je Ivo Svetina s knjigo Med smislom in skrivnostjo (Hyperion, 2010). To je nabor spisov o poeziji, s katerim nam Svetina odkrije svoj izbor vrhuncev slovenskega pesniškega ustvarjanja 20. stoletja. Pri obravnavi pesniških zbirk se vedno trudi, da bi iz posamičnega dela opusa izrisal celoto ustvarjanja. Pri tem se nenehno prevprašuje: kako sploh govoriti o poeziji, če je ta razpeta med »smislom in skrivnostjo«. Ugotavlja sicer, da nima izdelane metode, zato pa se naslanja na poglobljeno poznavanje opusov, avtorje umešča v socialne in zgodovinske kontekste ter razgrinja jezikovne trike, ki nam bližajo »skrivnost« pesmi.

Govori tudi o svojih sodobnikih in srečanjih z njihovo poezijo, kot je recimo Šalamun in njegova poezija, ki ni dopuščala kompromisa ter je izzvala in preoblikovala Svetinovo generacijo, piše v obrazložitvi nominacije.