Tiskane izdaje
Mojca Pišek je letošnja Stritarjeva nagrajenka oziroma najbolj obetavno mlado kritiško pero po izboru žirije, ki so jo sestavljali Peter Kolšek, Andrej Blatnik in Ana Geršak. Rojena je bila v Mariboru leta 1985, diplomirala je iz primerjalne književnosti in novinarstva, deluje pa kot samozaposlena kritičarka na področju umetnosti (literarna in fotografska kritika), kot novinarka pri Dnevniku ter kot fotografinja.
Kakšni so vaši spomini na prvo kritiko, ki ste jo objavili?
Zelo dobro se je spomnim, od njene objave niti ni minilo preveč časa. Zgodaj leta 2007 sem stopila v stik z Gajo Kos, ki mi je ponudila prvo samostojno izbiro iz Literaturinega predala rubrike Robni zapisi. Prvega seveda ne pozabiš, avstralski avtor Tim Winton je moje krstno kritiško ime. Kmalu zatem sem pričela z delom tudi na Dnevniku, kjer sem sočasno z osvajanjem novinarske prakse začela pripravljati kritike fotografskih razstav. Nekako hkrati pa sem se močno radovedna podala še na Literaturino kritiško delavnico pod mentorstvom Urbana Vovka. Tega obdobja se spominjam predvsem po druženjih z delavniško skupino, ki so vsem udeležencem nedvomno pomagala pri osvajanju metod in sloga refleksije ter argumentacije.
Ali obstajajo kakšna pravila, po katerih postanejo knjige predmet vašega kritiškega zanimanja? Kako izbirate knjige, ki jih obravnavate?
Dokler sem intenzivno pisala kritiko poezije, sem knjige v resnici izbirala po ključu všečnosti, nagovorjenosti in kvalitete, kakor jo pojmujem sama. Zaradi tega sem ugotovila, da mi bolj kot kritiško podajanje sodb pri poeziji ustreza njena refleksija skozi metode interpretacije. Tod se je porodila Dnevnikova rubrika Črnilo na prstih, ki izhaja zadnja tri leta in v kateri sem doslej predstavila več kot 60 avtorjev. Izbiram sodobne avtorje v upanju, da je moj izbor inkluziven, poseben poudarek pa dajem mlajši in najmlajši poeziji, kadar ocenjujem, da se obetavni in kvalitetni glasovi izgubljajo v množici nadobudnih pesniških začetnikov. Navzgor je rubrika omejena s kanonom: vanjo ne uvrščam pesnikov, ki sicer (še) ustvarjajo, a zanje sklepam, da jih povprečni bralec Dnevnika prepozna. Uvrstitev v rubriko ne pomeni nujno, da je poezija odlična, pomeni pa, da je vredna refleksije, za katero upam, da poeziji ne dela več škode kot koristi. Ko dandanes izbiram prozna dela, dajem prednost žanrskim primerkom, ki jih v slovenskem prostoru ni vedno na pretek, nadalje pa je kriterij izbire tudi moje poznavanje celotnega avtorjevega opusa. Medtem pri recenziranju tujih del izbiram prozo avtorjev angleškega govornega področja, saj lahko tako osvajam tudi njihov opus v izvirniku, kadar je po tem kritiška potreba.
Ali je pri nas dovolj prostora za objavljanje kritik?
Od literarnih revij objavljam le pri »matični« Literaturi, od dnevnih časnikov pa le pri Dnevniku, saj me tamkajšnji stalni delovni angažma omejuje pri pisanju za edicije konkurenčnih medijev. S te svoje specifične pozicije, ki mi za zdaj ustreza, ocenjujem, da ostaja še veliko prostora za objavljanje. Vsekakor je prostora očitno več, kot je zanimanja za pisanje kritik, ali pa sta približno usklajena. Doslej namreč nisem opazila, da bi se uveljavljal kak ekskluzivno kritiški spletni medij, ki bi ga na prostovoljski platformi poganjala velika želja kritikov po pisanju in objavljanju. Po svoje škoda, v resnici pa niša.
Honorarji za kritike so posebno poglavje, tako nizki so, da prav zaradi tega mnogi obupajo nad kritiškim poklicem. Občutek imam, da se vi znate izboriti zanje, a je tako?
Kakšnih posebnih borb mi doslej ni bilo treba imeti. Revija Literatura uživa status vestnega in korektnega plačnika, prav tako se ne morem pritoževati čez druga redna in občasna sodelovanja z mediji ali založniki. Seveda se sodelovanju z domnevno ali potrjeno slabimi in nerednimi plačniki izogibam, tudi zato, ker gre slabo plačništvo večinoma z roko v roki z manjšim ugledom medija. S honorarji za kritike se zaradi svojega novinarskega angažmaja ne ukvarjam toliko, kot bi se verjetno brez njega.
Ali tudi vi opažate, da se dogaja feminizacija kritiškega poklica? Ali vidite v tem kaj slabega?
Priznam, da predvsem še nikoli nisem sodelovala v kakšni plodni razpravi o feminizaciji česarkoli. Opažam že mogoče, a dvomim, da je samo opažanje dovolj za tehten sklep. Opažam predvsem, da blaga trenutna prevlada ženskih kritičark sodi v okvir standardnega odklona. Lahko pa statistiko instrumentaliziramo in vehementno oznanjamo, da so Stritarjevo nagrado doslej prejemale predvsem ženske, pri čemer pa so gotovo »tekmovale« v konkurenci z moškimi kritiki. Skratka, brezplodno in zgrešeno v štartu. Bolj relevantno vprašanje bi bilo, kje so ključne razlike med moškim in ženskim kritiškim branjem, ob katerem ocenjujem, da po še tako tehtni analizi ne bi prineslo odgovora o zelo pomenljivih razhajanjih. Če so se mnoge družbeno bolj ugledne profesije postopoma feminizirale v teku minulega stoletja, se je literarni sistem feminiziral nekoliko pozneje, saj se zdi, da je bil do pred nedavnim ena zadnjih, še prav posebej čilih moških utrdb.
Prevladujejo recenzije poezije, proze ste se lotili še v zadnjem času. Vam je poezija ljubša od proze?
Ne favoriziram nobene od vrst, saj se branje obeh razlikuje. Neprestano sem brala veliko proze, saj lahko potrebo po kompleksno in celovito angažiranem branju izpolni le ta. Branje poezije je povsem drugo izkustvo, ki bi se naj v prvem stiku dogajalo bolj sproščeno in celo razpuščeno. Poezija je v resnici triumf refleksije nad namero pesniškega besedila. Poezija mi je bila komaj kdaj ljubša, je pa bilo neko obdobje, ravno v času mojega kritiškega začenjanja, ko sem jo doživljala bolj intenzivno. Občutek, da jo začenjam doživljati manj intenzivno, je tudi pripeljal do sklepa, da refleksijo gojim le še v rubriki Črnilo na prstih, kritiko pa opustim. Če je mojo ljubezen do poezije spodbudilo branje najboljše domače in svetovne lirike, jo je v resnici ugonobilo preveč intenzivno spremljanje sočasne domače pesniške produktivnosti. Upam, da mi pesniki tega priznanja preveč ne zamerijo. Sama razumem to kot potrditev teze, da preveč ljubezni ubija.
Spomnim se ene od vaših recenzij (Temni labirint Lawrenca Durrella), v kateri ste zapisali, da vam je zelo žal, da slovenski pisatelji ne znajo tako pisati kot on oziroma, da sploh ne znajo pisati. Ali še vedno tako mislite? Kaj kaže razgled po slovenski literarni pokrajini?
Še vedno. Je pa navedena sodba predvsem v funkciji ilustracije in priznanja kvalitete obravnavanemu avtorju, ter v funkciji namerne, a ne zlonamerne provokacije. Jasno je, da povprečen avtor butične polresne države težko konkurira in vzdrži primerjavo s formatom mednarodno bralsko in kritiško priznanega ter kanoniziranega avtorja. Vsake toliko je smiselno opozoriti, da je svet tam zunaj zelo pester in velik tudi v ustvarjalnosti, medtem ko se v slovenskem literarnem sistemu predvsem urimo v samoočaranosti. Ocenjujem, da resnični domet slovenske literature ne ustreza laskavim predstavam o naši izjemnosti in posebnosti, vrhunskim posameznikom ali dvema navkljub. Razgled po pokrajini kaže, da bi lahko objavili desetino letne domače leposlovne bere, da bi dobili na police knjige, ki bodo vsaj malo izbirčnemu bralcu povrnile investicijo.
Poročena s fotografijo in prešuštvuje z literaturo ali obratno?
Še pred nekaj leti je kazalo na ženitev s fotografijo, a potem je sprijaznjeno pristala na stranskem tiru. Osredotočena sem na novinarsko in kritiško prakso. Tudi pri fotografiji sem pravzaprav ugotovila, da mi refleksija ustreza mnogo bolj kot neposredno ustvarjanje. Zdi se mi, da sem prav skozi kritiško prakso razvila nekaj malega uvida v prozornost avtorske fame, sistem precenjevanja ustvarjalnosti in splošen narcisizem, ki umetnostno avtorstvo spremlja in pogosto pogojuje.
V katerem literarnem krogu se najbolj najdete?
Z olajšanjem ugotavljam, da v zadnjem času nisem prejela nobenega obvestila o neporavnani članarini iz kakega literarnega krožka.
