Tiskane izdaje
Ni smrt tisto, kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.
Mila Kačič
Morda vas bo s teve ekrana nasmejala kot Merklinka v filmu To so gadi, ki sredi meščanskega dvorišča s predirljivim glasom vpije, »kuga s pa naredu, pijandura stara ...«, ali Poštarica v Vesni, ki s počasno eleganco štemplja pisma in grizlja klobaso. Morda se boste na radijskih valovih srečali z njenim nežnim besedilom, povitim v popevko. Moja mala dlan bi kakor sladka misel rada šla ti čez obraz teman ...
Vse to je Mila Kačič. Enciklopedija Slovenije jo obravnava kot gledališko igralko vrste »karakternih likov s posebnim smislom za komiko, humornost in karikiranost ter pesnico poudarjeno intimne, čustvene lirike«. Slovenski biografski leksikon kot pesnico ženske izpovedne lirike na temo ljubezni in materinstva. »Očitnejši so novoromantični, zlasti Gradnikovi vplivi.«
V Delovi dokumentaciji do srede osemdesetih let prevladuje njena dramska pot in naslovi: Slovenskega gledališča si brez nje ne moremo zapomniti. Komedijantski opus. Bogata vrsta njenih znamenitih vlog. Odlična epizodistka.
Dramski oder: od osvoboditve do upokojitve
Rodila se je 5. oktobra 1912 v Sneberjih pri Ljubljani kot nezakonski otrok. Igrati je začela na amaterskih odrih pri šestnajstih letih, leta 1941 postala članica opernega zbora v ljubljanski Operi, študirala solopetje, kasneje dramsko igro na akademiji za igralsko umetnost. Od osvoboditve do upokojitve leta 1970 je bila članica SNG Drame Ljubljana.
Na odru je stala 3500-krat in odigrala skoraj 120 vlog. Sprejela je vse, kar so ji dali, tudi vloge, za katere se ni nihče tepel, je večkrat povedala. Gledališče ji je bilo usojeno, glavne vloge pač ne. »Kadar je bila kakšna dobra priložnost, so se pojavila imena, ki jim nisem mogla blizu, za seboj pa nisem imela nikogar, ki bi me podprl.« Na odrskih deskah je bila največkrat dekla, sobarica, kuharica in krčmarica. Zasedena v komedijah in groteskah. Štacunarka in Županja v Pohujšanju, Tona v Razvalini življenja, Dojka v Romeu in Juliji, Nerina v Scapinovih zvijačah ... Nikoli ni dobila slabe kritike, nikoli nagrade za gledališko delo, in vendar so jo ob njeni osemdesetletnici gledališčniki označili za »najžlahtnejšo komedijantko v povojnem slovenskem gledališču«.
In potem filmsko platno; 25 filmov, v njih pa majhni, epizodni nastopi. Naš avto, Ne čakaj na maj, Jara gospoda, Dobri stari pianino, Svet na Kajžarju, Butnskala itn. Za vlogo sosede Merklinke v To so gadi je leta 1978 dobila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju, za vlogo matere v filmu Kormoran je na Tednu domačega filma v Celju leta 1986 postala igralka leta.
Pesnica zaradi ljubezni
Prej, medtem in potem pa pesmi. Z njimi je dosegla širok bralski krog, razprodane izdaje, ponatise, pisma bralcev, ki so ji sporočali, da znajo njene verze na pamet. V njih je bila drugačna Mila. »Vedno sem pisala zato, da sem se notranje sprostila, izkričala, kar me je težilo. Nisem pesnik zaradi poklica, to je pri meni spontano.« Prvo pesniško zbirko Neodposlana pisma je izdala leta 1951 in njene pesmi so kar štiri leta čakale na objavo. Bili so časi kramparske poezije, ona pa je pisala o intimi. Kasneje so sledile zbirke Letni časi (1960), Spomin (1973), Okus po grenkem (1987) in Minevanja (1997), leta 2005 je sledila antologijska izdaja Skoz pomladni dež bom šla ter leta 2009 zbirka prigodnic. Njene pesmi so prvi brali in popravljali Edvard Kocbek, Alojz Gradnik in Oton Župančič. Ferdo Kozak ji je očital pornografijo in jih ni hotel objaviti v Sodobnosti. Italijanska akademija za umetnost in poezijo ji je leta 1985 podelila najvišjo nagrado.
Medtem ko je z odra in filmskega platna razdajala veselje, radoživost in huronski smeh, nas je kot pesnica ovila v nežnost, otožnost in bolečino. Pisala je o intimni stiski, ljubezni, misli na smrt, samoti in erotiki. Življenje ji ni prizanašalo. Najprej jo je prezgodaj zapustil življenjski sopotnik, kipar Jakob Savinšek, potem je izgubila sina edinca, Davida. Ostala je sama. V verze je pretočila svoja nebesa in pekel, bolečino in obup, osamljenost in hrepenenje in se v njih pogosto srečevala s smrtjo. »Vsakdo nosi v sebi dve obličji, eno ljudje spoznajo, drugega morda nikdar. Morda je moje drugo obličje v poeziji.«
Janez Menart je v spremni besedi zbirke Okus po grenkem zapisal, da je postala in ostala pesnica zaradi ljubezni. Čeprav vse njene pesniške knjige preveva slutnja smrti (že leta 1951 je napisala verz Zorim za tvojo žetev smrt in kasneje Mimo mene hodite in ne veste, da ima v meni smrt svojo zibel ...), se danes, dvanajst let po pesničinem odhodu, zdi njena poezija bolj živa kot kdaj prej; v različnih melodijah, jezikih in na različnih krajih.
