Tiskane izdaje
Letošnji dobitnik Nobelove nagrade za književnost Mo Yan iz Kitajske je bil omenjen med favoriti, čeprav je svetovni javnosti malo znan. V domovini ta opisovalec mračnega in grdega v Kitajski 20. stoletja velja za enega od vodilnih pisateljev.
Rodil se je leta 1955 v provinci Shandong na vzhodu države pod imenom Guan Moye, Mo Yan pa je njegov psevdonim. Njegovo življenje ni bilo lahko, izhaja iz revne družine, med kulturno revolucijo pa je bil kot deček prisiljen opustiti šolanje in delati v tovarni. Leta 1976 je postal vojak in v tem času je začel intenzivno brati, pet let zatem pa je v kitajskem časopisu objavil svojo prvo kratko zgodbo. Pozneje je doštudiral in postal profesor.
Objavil je deset del, je predvsem romanopisec, napisal pa je tudi nekaj zbirk novel. V slovenščino je prevedena le kratka zgodba z naslovom Zdravilo, ki je izšla leta 2006 pri Založbi Litera v zbirki sodobne kitajske proze Naj cveti sto cvetov. Prevedla jo je Katja Kolšek, ki zdaj prevaja najboljši Yanov roman Velike prsi, široki boki.
Kot pisatelj se je uveljavil leta 1986 z romanom Touming de hong luobo, ki je bil na Zahodu objavljen pod naslovom Suha reka. Uspeh pa je doživel leto pozneje z delom Rdeče klasje, po katerem je na Zahodu večkrat nagrajeni kitajski režiser Zhang Yimou posnel odličen film z istim naslovom, ki je bil na festivalu v Berlinu nagrajen z zlatim medvedom in smo ga videli tudi pri nas. Pripoveduje o brutalnem nasilju v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na vzhodu Kitajske, kjer je odraščal. Ekranizirani sta še dve drugi njegovi zgodbi. V večini del govori o burni bližnji preteklosti v delu Kitajske, kjer je doma, pripovedi pogosto obarva s satiro. Njegove priljubljene teme so revolucija 1911, ko so vrgli kitajsko dinastijo, japonska invazija ter komunizem in kulturna revolucija Mao Zedonga.
Državni pisatelj
Mo Yan do zdaj ni imel posebnih težav s komunistično oblastjo, saj uradni kulturni politiki svoje države ne nasprotuje. Nekateri kolegi ga zaradi tega kritizirajo, čeprav zna biti tudi piker do komunističnega režima, pri čemer pa pazi, da ne prestopi meje, ki pelje v disidentstvo.
Leta 2009, ko se je kitajska delegacija protestno umaknila z razprave na knjižnem sejmu v Frankfurtu, ker so prišli tudi disidentski pisci, je prizorišče zapustil tudi Mo Yan. Pozneje je o tem povedal: »Nekateri mi zdaj očitajo, da sem državni pisatelj. Dejstvo je, da mi ministrstvo za kulturo zagotavlja socialno in zdravstveno zavarovanje. To je realnost na Kitajskem. Lahko razumem, da me kritizirajo tujci, da pa me tudi Kitajci, je sramotno.«
Mo Yan je prvi pisatelj s kitajskim državljanstvom, ki je dobil Nobelovo nagrado. V nasprotju z Gao Xingjianom, ki je bil nagrajen leta 2000 in živi v Franciji (piše v kitajščini in francoščini), za Mo Yana ve skoraj vsak Kitajec. To pa ne pomeni, da je njegov jezik lahek. Njegova dela so zapletena, stavki polni fines in točna je opredelitev njegovega sloga kot »halucinatornega realizma«, včasih podobnega Faulknerju ali Marquezu, včasih pa je v celoti Kitajec, ki ga ni mogoče primerjati z nikomer. Sam priznava vplive tudi drugih tujih pisateljev, med njimi Günterja Grassa, D. H. Lawrencea, Ernesta Hemingwaya in Leva Tolstoja. Veliko pripoveduje o kitajskem podeželju, toda brez lažne idile preprostega ruralnega življenja in brez izsiljene tesnobe revne rumene zemlje.
Pisatelja so o nagradi iz Stockholma obvestili po telefonu in v tistem hipu se je na novico odzval z besedami: »Navdušen sem in prestrašen.«
Za javnost ni dal nobene izjave, češ da mora o vsem skupaj premisliti, in izključil telefon. Čaka ga gora pohval in ravno toliko skeptičnih pripomb o njegovi osebnosti, pisanju, odnosu z oblastjo. Ali je on res najboljši kitajski pisatelj? »Sam zase tega ne bi rekel, kajti kako sploh lahko obstaja najboljši,« je dejal nekoč. Najboljših ni, so pa posebni. Mo Yan je eden od njih.
